Page 44 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 44
Transumetnost
sklenjenosti (obravnavanega) sveta, pač pa se zaostruje na njegovih razce-
pih, brazdanju, dolbenju, prelomih …, spričo katerih se podobam vselej ne-
kaj izmuzne.«88
Tudi Jarmuscha lahko beremo v liniji dekonstrukcije filmskega medija,
kot so ga vzpostavili popularni filmi. Obenem je tudi pri njem opaziti svo-
jevrstno približevanje »dokumentarističnosti« ali dogemski »čistosti« (v
Kavi in cigaretah so uresničena skoraj vsa načela). Z uporabo karakterjev,
ki delno igrajo sami sebe, Jarmusch izvirno prehaja mejnico med stvarno-
stjo in fikcijo. Do zunanjih vprašanj pa so njegovi filmi zadržani. Sam iz-
javlja, da jih ne razume kot prostor za odpiranje političnih vprašanj. Če-
prav ima močna politična stališča in se mu upirajo filmi, ki gledalca pasiv-
no vodijo k sprejemanju kapitalizma, rasizma, pohlepa, koncepta uspeha,
krščanstva, družine kot potrošniške enote itn. kot samoumevnih predpo-
stavk, kar se mu zdi nevarno, obenem meni, da so filmi ali izrazna dela v
drugih formah politično učinkoviti le tedaj, ko zastavljajo vprašanja in do-
sežejo, da se občinstvo sprašuje. V zvezi s politično vlogo svojih filmov še
pove, da so ti vsaj osredotočeni na karakterje, ki se zavestno locirajo zunaj
zombijevskega »mainstreama«.89
***
Toda ali je vloga avtentičnih ustvarjalnih pristopov v kateremkoli medi-
ju sploh lahko kaj drugega kot kritična, če za zabavo in kratkočasje obstaja-
jo popularne oblike, ki jih proizvaja kulturna industrija, in še posebej, če si
ustvarjalni posamezniki ali skupine prizadevajo za drugačne, kulturni in-
dustriji alternativne pristope? Avtorji frankfurtske šole si po selitvi v ZDA
v tridesetih letih dvajsetega stoletja zadajo nalogo opraviti analizo uporabe
sredstev množične komunikacije kot orodja ideološke propagande. Izsled-
ki njihovih raziskav so kljub časovni odmaknjenosti informativni tudi še
za nas sodobnike. Za Maxa Horkheimerja in Theodorja W. Adorna je kul-
turna industrija celo osrednja značilnost kapitalističnega sistema. Medije-
ma, ki se jima avtorja posebej posvečata, filmu in radiu, se ni več potrebno
izdajati za umetnost, saj ne skrivata, da gre za posel; sama se imenujeta za
industrijo, s tem pa se legitimira šund, ki je sistematično proizvajan. Ador-
no in Horkheimer posebej izpostavita zlitje kulture in razvedrila v kultur-
ni industriji, ki pomeni deprivacijo kulture in nujno poduhovljenje zabave.
88 Nil Baskar, Maja Krajnc, Jurij Meden, Andrej Šprah, »Sodobni dokumentarni film. Uvod-
nik«, v: KINO!, št. 2–3, 2007, 9. Številka je posvečena sodobnemu dokumentarnemu filmu.
89 Ludvig Hertzberg (ur.), Jim Jarmusch: Interviews, 97.
sklenjenosti (obravnavanega) sveta, pač pa se zaostruje na njegovih razce-
pih, brazdanju, dolbenju, prelomih …, spričo katerih se podobam vselej ne-
kaj izmuzne.«88
Tudi Jarmuscha lahko beremo v liniji dekonstrukcije filmskega medija,
kot so ga vzpostavili popularni filmi. Obenem je tudi pri njem opaziti svo-
jevrstno približevanje »dokumentarističnosti« ali dogemski »čistosti« (v
Kavi in cigaretah so uresničena skoraj vsa načela). Z uporabo karakterjev,
ki delno igrajo sami sebe, Jarmusch izvirno prehaja mejnico med stvarno-
stjo in fikcijo. Do zunanjih vprašanj pa so njegovi filmi zadržani. Sam iz-
javlja, da jih ne razume kot prostor za odpiranje političnih vprašanj. Če-
prav ima močna politična stališča in se mu upirajo filmi, ki gledalca pasiv-
no vodijo k sprejemanju kapitalizma, rasizma, pohlepa, koncepta uspeha,
krščanstva, družine kot potrošniške enote itn. kot samoumevnih predpo-
stavk, kar se mu zdi nevarno, obenem meni, da so filmi ali izrazna dela v
drugih formah politično učinkoviti le tedaj, ko zastavljajo vprašanja in do-
sežejo, da se občinstvo sprašuje. V zvezi s politično vlogo svojih filmov še
pove, da so ti vsaj osredotočeni na karakterje, ki se zavestno locirajo zunaj
zombijevskega »mainstreama«.89
***
Toda ali je vloga avtentičnih ustvarjalnih pristopov v kateremkoli medi-
ju sploh lahko kaj drugega kot kritična, če za zabavo in kratkočasje obstaja-
jo popularne oblike, ki jih proizvaja kulturna industrija, in še posebej, če si
ustvarjalni posamezniki ali skupine prizadevajo za drugačne, kulturni in-
dustriji alternativne pristope? Avtorji frankfurtske šole si po selitvi v ZDA
v tridesetih letih dvajsetega stoletja zadajo nalogo opraviti analizo uporabe
sredstev množične komunikacije kot orodja ideološke propagande. Izsled-
ki njihovih raziskav so kljub časovni odmaknjenosti informativni tudi še
za nas sodobnike. Za Maxa Horkheimerja in Theodorja W. Adorna je kul-
turna industrija celo osrednja značilnost kapitalističnega sistema. Medije-
ma, ki se jima avtorja posebej posvečata, filmu in radiu, se ni več potrebno
izdajati za umetnost, saj ne skrivata, da gre za posel; sama se imenujeta za
industrijo, s tem pa se legitimira šund, ki je sistematično proizvajan. Ador-
no in Horkheimer posebej izpostavita zlitje kulture in razvedrila v kultur-
ni industriji, ki pomeni deprivacijo kulture in nujno poduhovljenje zabave.
88 Nil Baskar, Maja Krajnc, Jurij Meden, Andrej Šprah, »Sodobni dokumentarni film. Uvod-
nik«, v: KINO!, št. 2–3, 2007, 9. Številka je posvečena sodobnemu dokumentarnemu filmu.
89 Ludvig Hertzberg (ur.), Jim Jarmusch: Interviews, 97.
