Page 46 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 46
Transumetnost
nizma ne verjamejo, da se da igrivo oziroma zabavno povezati s kritičnim
(Adorno je izrazit pristaš umetniške resnobnosti, Jameson popartu očita
pomanjkanje kritičnosti), vendar pa se v transumetnosti ta dva nekoč na-
sprotna si učinka prej kot ne povežeta (očitno npr. pri Sedlačku), saj te pra-
kse skušajo stopiti sprejemniku nasproti in so nasploh bolj »prijazne« ali
dostopnejše za uporabnika in manj hermetične, kot je bila modernistična
umetnost. Kritičnost se torej v transumetnosti očitno dogaja na drugačen,
nemoderen način.
Med sodobno in moderno umetnostjo obstaja bistvena razlika – sodob-
na umetnost od konca modernizma naprej postaja vse manj samorazisko-
valna, ontološka vprašanja bledijo – vse manj je ukvarjanja s formalnimi in
medijskimi raziskavami. Umetnost se ne zapleta več v preizpraševanje la-
stnega diskurza, s čimer se, mimogrede, vendarle ukvarjajo tudi umetniške
zgodovinske avantgarde – če se le spomnimo znanega primera Duchampo-
ve Fontane – oziroma je to razvidno iz naloge, ki naj bi si jo v skladu s pre-
pričanjem Petra Bürgerja zastavile, tj. iz samega napada na institucijo ume-
tnosti. Sodobne umetniške prakse ne verjamejo več v čistost medija, medij
ne more biti več tisti nosilec, prek katerega se razgrajuje resničnost in se s
tem kritizira družba. Sodobna umetnost hoče več – kritika mora biti bolj
neposredna, vprašanja medija niso več bistvena (so tudi že izčrpana), medij
je uporabljen za druge, pomembnejše naloge. Vinko Globokar se tega zave-
da, saj pravi: »v ‚čisto‘ kompozicijo ne verjamem več. Mislim, da ima skla-
datelj v svojem okolju kritično funkcijo. Za svoje skladbe sem v zadnjih le-
tih vedno izbiral zunajmuzikalno tematiko. V skladbi Un jour comme un
autre (1975), delo o mučenju, poje pevka (to zaslišujejo) iz v celoti noti-
ranega parta. Nasprotno pa tolkalec (ta izpolnjuje povelja) reagira na sli-
ke v smislu ‚igrati, ko da bi nekoga tepel‘, ‚igrati, kot da bi vlamljal vrata‘
itd. Skladba dovoljuje igro na več ravneh hkrati. Improvizacija je igra resni-
ce, vse je takoj pred nami.«95 Igra v umetnosti ni nujno prijetna in zabav-
na, čeprav nekaterim ustvarjalcem družbeno kritiko uspe povezati s hu-
morjem. Sašo Sedlaček v intervjuju odgovarja: »To je lahko privlačna em-
balaža za teme, ki so sicer kompleksne, celo težke, problematične – npr.
beračenje.«96 Globokar vsekakor kritično umetnost razume v nasprotju z
zabavo, obenem pa meni, da je komponirana glasba danes lahko le kritič-
na: »Mislim, da je lahko danes vloga komponirane glasbe samo kritična.
Za zabavo in kratkočasje poznamo druge zvrsti, ki opravljajo to bolje kot
95 Vinko Globokar, Laboratorium, 180.
96 Polona Tratnik, »Umetnost mora svoje cilje uveljaviti v družbi, znanosti, geopolitiki in od-
padkih: intervju s Sašem Sedlačkom«, v: Delo, letn. 50, št. 11 (15. jan. 2008), 14.
nizma ne verjamejo, da se da igrivo oziroma zabavno povezati s kritičnim
(Adorno je izrazit pristaš umetniške resnobnosti, Jameson popartu očita
pomanjkanje kritičnosti), vendar pa se v transumetnosti ta dva nekoč na-
sprotna si učinka prej kot ne povežeta (očitno npr. pri Sedlačku), saj te pra-
kse skušajo stopiti sprejemniku nasproti in so nasploh bolj »prijazne« ali
dostopnejše za uporabnika in manj hermetične, kot je bila modernistična
umetnost. Kritičnost se torej v transumetnosti očitno dogaja na drugačen,
nemoderen način.
Med sodobno in moderno umetnostjo obstaja bistvena razlika – sodob-
na umetnost od konca modernizma naprej postaja vse manj samorazisko-
valna, ontološka vprašanja bledijo – vse manj je ukvarjanja s formalnimi in
medijskimi raziskavami. Umetnost se ne zapleta več v preizpraševanje la-
stnega diskurza, s čimer se, mimogrede, vendarle ukvarjajo tudi umetniške
zgodovinske avantgarde – če se le spomnimo znanega primera Duchampo-
ve Fontane – oziroma je to razvidno iz naloge, ki naj bi si jo v skladu s pre-
pričanjem Petra Bürgerja zastavile, tj. iz samega napada na institucijo ume-
tnosti. Sodobne umetniške prakse ne verjamejo več v čistost medija, medij
ne more biti več tisti nosilec, prek katerega se razgrajuje resničnost in se s
tem kritizira družba. Sodobna umetnost hoče več – kritika mora biti bolj
neposredna, vprašanja medija niso več bistvena (so tudi že izčrpana), medij
je uporabljen za druge, pomembnejše naloge. Vinko Globokar se tega zave-
da, saj pravi: »v ‚čisto‘ kompozicijo ne verjamem več. Mislim, da ima skla-
datelj v svojem okolju kritično funkcijo. Za svoje skladbe sem v zadnjih le-
tih vedno izbiral zunajmuzikalno tematiko. V skladbi Un jour comme un
autre (1975), delo o mučenju, poje pevka (to zaslišujejo) iz v celoti noti-
ranega parta. Nasprotno pa tolkalec (ta izpolnjuje povelja) reagira na sli-
ke v smislu ‚igrati, ko da bi nekoga tepel‘, ‚igrati, kot da bi vlamljal vrata‘
itd. Skladba dovoljuje igro na več ravneh hkrati. Improvizacija je igra resni-
ce, vse je takoj pred nami.«95 Igra v umetnosti ni nujno prijetna in zabav-
na, čeprav nekaterim ustvarjalcem družbeno kritiko uspe povezati s hu-
morjem. Sašo Sedlaček v intervjuju odgovarja: »To je lahko privlačna em-
balaža za teme, ki so sicer kompleksne, celo težke, problematične – npr.
beračenje.«96 Globokar vsekakor kritično umetnost razume v nasprotju z
zabavo, obenem pa meni, da je komponirana glasba danes lahko le kritič-
na: »Mislim, da je lahko danes vloga komponirane glasbe samo kritična.
Za zabavo in kratkočasje poznamo druge zvrsti, ki opravljajo to bolje kot
95 Vinko Globokar, Laboratorium, 180.
96 Polona Tratnik, »Umetnost mora svoje cilje uveljaviti v družbi, znanosti, geopolitiki in od-
padkih: intervju s Sašem Sedlačkom«, v: Delo, letn. 50, št. 11 (15. jan. 2008), 14.
