Page 42 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 42
Transumetnost
ti zaznati onkraj moči sistema,«84 govori Barthes v svojem nastopnem pre-
davanju na Collège de France (1976). Možnost za razbitje jezika, presega-
nje jezika kot sistema vidi Barthes tedaj kot nalogo, ki si jo lahko oziroma
mora zadati literatura. Smisel literature zato vidi v dekonstrukciji jezika, ki
že sam pooseblja dominantni diskurz. Umetnost se na moderen način an-
gažira predvsem z razbitjem forme, ki pa jo razume v skladu s spoznanjem,
ki ga prinese jezikovni obrat; to je v smislu tesne prepletenosti forme in vse-
bine, pri čemer vsebina ni neka zunaj (jezika) obstoječa resničnost, torej ne
predhodi formi in ni položena vanjo kot v prazno konzervo, temveč je pro-
izvedena skupaj z jezikom – z njim se tako realnost ne odseva, temveč tvo-
ri. Obenem pa na ta način v jeziku zakodirani pomeni prenašajo in potr-
jujejo dominantni diskurz, ki tako predhodi naši uporabi jezika oziroma
smo s spontano (predvideno) rabo (pravilnega) jezika zavezani potrjevanju
dominantnega diskurza. Zahteva po takšni dekonstrukciji jezika, ki naj ga
izvaja literatura, je značilno modernistična – od umetnosti pričakuje de-
lovanje znotraj svojega avtonomnega polja. Sorodnosti takšne naloge de-
konstrukcije jezika lahko pravzaprav iščemo v kakršni koli dekonstrukci-
ji (umetniškega) medija, ki jo poznamo na kateremkoli področju umetno-
sti v dvajsetem stoletju.
***
Načrtovan napad na filmski medij, kot ga je vzpostavila filmska indu-
strija, leta 1995 pripravi kolektiv Dogma. Tedaj skupina režiserjev v Ko-
penhagnu objavi manifest, s katerim programsko ciljajo na nasprotovanje
nekaterim tendencam v kinematografiji.85 V njem zapišejo, da je Dogma 95
reševalna akcija. S kratkim pojasnilom sporočajo, da je film mrtev in ga je
zato potrebno ponovno oživiti. Izid divjanja tehnološke nevihte bo ultima-
tivna demokratizacija kina, kar pomeni, da filmski medij postaja množič-
no dostopen, prvič v zgodovini namreč lahko vsakdo posname film. A bolj
ko je medij dostopen, pomembnejša postaja avantgarda. V šestdesetih le-
tih je bilo dovolj, filmi so bili do konca »kozmetizirani«, verjame Dogma.
Poglavitni cilj dekadentnih filmskih ustvarjalcev je bil »vleči gledalca za
nos«. Predvidljivost, notranja življenja karakterjev, ki legitimirajo zgodbo
– to ni visoka umetnost, piše v manifestu. Umetna akcija je čaščena kot še
nikoli, spodbuja se iluzija patosa, ljubezni. Za Dogmo, nasprotno, film ni
iluzija. Z razvojem tehnologije se je kozmetika povzdignila do božanske-
84 Kot povzame Barthesovo predavanje Virk. Glej: Tomo Virk, Moderne metode literarne vede
in njihove filozofsko teoretske osnove: metodologija 1., Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za
primerjalno književnost in literarno teorijo, 1999, 117.
85 Manifest je dostopen na:, 17. 11. 2009.
ti zaznati onkraj moči sistema,«84 govori Barthes v svojem nastopnem pre-
davanju na Collège de France (1976). Možnost za razbitje jezika, presega-
nje jezika kot sistema vidi Barthes tedaj kot nalogo, ki si jo lahko oziroma
mora zadati literatura. Smisel literature zato vidi v dekonstrukciji jezika, ki
že sam pooseblja dominantni diskurz. Umetnost se na moderen način an-
gažira predvsem z razbitjem forme, ki pa jo razume v skladu s spoznanjem,
ki ga prinese jezikovni obrat; to je v smislu tesne prepletenosti forme in vse-
bine, pri čemer vsebina ni neka zunaj (jezika) obstoječa resničnost, torej ne
predhodi formi in ni položena vanjo kot v prazno konzervo, temveč je pro-
izvedena skupaj z jezikom – z njim se tako realnost ne odseva, temveč tvo-
ri. Obenem pa na ta način v jeziku zakodirani pomeni prenašajo in potr-
jujejo dominantni diskurz, ki tako predhodi naši uporabi jezika oziroma
smo s spontano (predvideno) rabo (pravilnega) jezika zavezani potrjevanju
dominantnega diskurza. Zahteva po takšni dekonstrukciji jezika, ki naj ga
izvaja literatura, je značilno modernistična – od umetnosti pričakuje de-
lovanje znotraj svojega avtonomnega polja. Sorodnosti takšne naloge de-
konstrukcije jezika lahko pravzaprav iščemo v kakršni koli dekonstrukci-
ji (umetniškega) medija, ki jo poznamo na kateremkoli področju umetno-
sti v dvajsetem stoletju.
***
Načrtovan napad na filmski medij, kot ga je vzpostavila filmska indu-
strija, leta 1995 pripravi kolektiv Dogma. Tedaj skupina režiserjev v Ko-
penhagnu objavi manifest, s katerim programsko ciljajo na nasprotovanje
nekaterim tendencam v kinematografiji.85 V njem zapišejo, da je Dogma 95
reševalna akcija. S kratkim pojasnilom sporočajo, da je film mrtev in ga je
zato potrebno ponovno oživiti. Izid divjanja tehnološke nevihte bo ultima-
tivna demokratizacija kina, kar pomeni, da filmski medij postaja množič-
no dostopen, prvič v zgodovini namreč lahko vsakdo posname film. A bolj
ko je medij dostopen, pomembnejša postaja avantgarda. V šestdesetih le-
tih je bilo dovolj, filmi so bili do konca »kozmetizirani«, verjame Dogma.
Poglavitni cilj dekadentnih filmskih ustvarjalcev je bil »vleči gledalca za
nos«. Predvidljivost, notranja življenja karakterjev, ki legitimirajo zgodbo
– to ni visoka umetnost, piše v manifestu. Umetna akcija je čaščena kot še
nikoli, spodbuja se iluzija patosa, ljubezni. Za Dogmo, nasprotno, film ni
iluzija. Z razvojem tehnologije se je kozmetika povzdignila do božanske-
84 Kot povzame Barthesovo predavanje Virk. Glej: Tomo Virk, Moderne metode literarne vede
in njihove filozofsko teoretske osnove: metodologija 1., Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za
primerjalno književnost in literarno teorijo, 1999, 117.
85 Manifest je dostopen na:
