Page 48 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 48
Transumetnost
Kulturno polje, kulturni agens
Sodobna umetnost ni več vezana na zaprti krog sveta umetnosti, temveč
sodi bolj v polje kulture, umetnik je postal kulturni delavec. Umetniško
»delo« postaja vse kompleksnejše in zato zahteva vse več časa za predpri-
prave in realizacijo – še raje kot »delo v procesu« ali »delo v nastajanju«
mu recimo projekt. Sodobni projekti zahtevajo predhodno vsebinsko, iz-
vedbeno in finančno snovanje; za finančno in drugačne vrste predhodne
podpore, nato pa tudi za uspešno realizacijo, potrebujejo relevantno refe-
riranje s predhodnimi uspehi; v teku projekta je pomembna uspešna koor-
dinacija oziroma vodenje, ob izvedbi in po končanem projektu pa zbiranje
dokumentacije. Umetnik nastopa kot koordinator ali menedžer in poljub-
no opravlja tudi nekatere naloge, medtem ko ostale razdeli skupini sodelav-
cev. Pogosto imajo sodobni umetniki poleg statusa kulturnega ustvarjal-
ca svoj zavod, prek katerega vodijo produkcijo svojih projektov ali progra-
mov. Za posamične projekte se zavodi povežejo v soprodukcijske sisteme.
»Umetniško ustvarjanje« je postalo podobno delovanju katere koli dru-
ge sodobne pravne osebe, pri čemer umetniško delovanje vendarle ostaja v
okviru neprofitnih praks.
Pierre Bourdieu opisuje, kako je diferenciacija družbenih aktivnosti vo-
dila h konstituciji različnih, relativno avtonomnih družbenih prostorov,
ki jih imenuje polja. Dinamika samega polja izhaja iz bojevanja družbenih
agentov, ki poskušajo zasesti dominantne pozicije znotraj polja – tako se
tekmovanje v poljih osredotoča okoli določenih vrst kapitala. Polja kot re-
lativno neodvisni prostori družbene igre so strukturirana glede na relaci-
je moči, zato obstajajo »vsevrstne strukturalne in funkcionalne homologi-
je med družbenim poljem kot celoto ali političnim poljem, literarnim po-
ljem, ki ima prav tako kot ostala svoje dominirajoče in dominirane, svoje
konzervativce in avantgardo, svoje subverzivne boje in mehanizme repro-
dukcije, dejstvo ostaja, da ima znotraj sebe vsak od teh fenomenov povsem
specifično obliko.«100
Umetnost se danes tudi vse manj izvzema iz družbenega življenja, tudi iz
ekonomskega sveta, in se tako vse manj romantično zapira v prostor ume-
tniške avtonomije, kot je to počela moderna umetnost; pač pa si sodobna
umetnost prizadeva za širšo angažiranost. Zato ne prihaja le do homologij
med polji, umetnostno polje se je razširilo, postalo je polje kulture in ume-
tnik kulturni proizvajalec, izvajalec ene od kulturnih praks. V polje ume-
100 Pierre Bourdieu, »The Intellectual Field: A World Apart«, v: Zoya Kocur, Simon Leung
(ur.), Theory in Contemporary Art since 1985, Malden, Oxford, Carlton: Blackwell Publishing,
2005, 11–12.
Kulturno polje, kulturni agens
Sodobna umetnost ni več vezana na zaprti krog sveta umetnosti, temveč
sodi bolj v polje kulture, umetnik je postal kulturni delavec. Umetniško
»delo« postaja vse kompleksnejše in zato zahteva vse več časa za predpri-
prave in realizacijo – še raje kot »delo v procesu« ali »delo v nastajanju«
mu recimo projekt. Sodobni projekti zahtevajo predhodno vsebinsko, iz-
vedbeno in finančno snovanje; za finančno in drugačne vrste predhodne
podpore, nato pa tudi za uspešno realizacijo, potrebujejo relevantno refe-
riranje s predhodnimi uspehi; v teku projekta je pomembna uspešna koor-
dinacija oziroma vodenje, ob izvedbi in po končanem projektu pa zbiranje
dokumentacije. Umetnik nastopa kot koordinator ali menedžer in poljub-
no opravlja tudi nekatere naloge, medtem ko ostale razdeli skupini sodelav-
cev. Pogosto imajo sodobni umetniki poleg statusa kulturnega ustvarjal-
ca svoj zavod, prek katerega vodijo produkcijo svojih projektov ali progra-
mov. Za posamične projekte se zavodi povežejo v soprodukcijske sisteme.
»Umetniško ustvarjanje« je postalo podobno delovanju katere koli dru-
ge sodobne pravne osebe, pri čemer umetniško delovanje vendarle ostaja v
okviru neprofitnih praks.
Pierre Bourdieu opisuje, kako je diferenciacija družbenih aktivnosti vo-
dila h konstituciji različnih, relativno avtonomnih družbenih prostorov,
ki jih imenuje polja. Dinamika samega polja izhaja iz bojevanja družbenih
agentov, ki poskušajo zasesti dominantne pozicije znotraj polja – tako se
tekmovanje v poljih osredotoča okoli določenih vrst kapitala. Polja kot re-
lativno neodvisni prostori družbene igre so strukturirana glede na relaci-
je moči, zato obstajajo »vsevrstne strukturalne in funkcionalne homologi-
je med družbenim poljem kot celoto ali političnim poljem, literarnim po-
ljem, ki ima prav tako kot ostala svoje dominirajoče in dominirane, svoje
konzervativce in avantgardo, svoje subverzivne boje in mehanizme repro-
dukcije, dejstvo ostaja, da ima znotraj sebe vsak od teh fenomenov povsem
specifično obliko.«100
Umetnost se danes tudi vse manj izvzema iz družbenega življenja, tudi iz
ekonomskega sveta, in se tako vse manj romantično zapira v prostor ume-
tniške avtonomije, kot je to počela moderna umetnost; pač pa si sodobna
umetnost prizadeva za širšo angažiranost. Zato ne prihaja le do homologij
med polji, umetnostno polje se je razširilo, postalo je polje kulture in ume-
tnik kulturni proizvajalec, izvajalec ene od kulturnih praks. V polje ume-
100 Pierre Bourdieu, »The Intellectual Field: A World Apart«, v: Zoya Kocur, Simon Leung
(ur.), Theory in Contemporary Art since 1985, Malden, Oxford, Carlton: Blackwell Publishing,
2005, 11–12.
