Page 45 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 45
Odpiranje: k transumetnosti
»Zabava sama se uvrsti med ideale, stopi na mesto višjih dobrin«.90 Kul-
turna industrija, ki naj bi skrbela za kratkočasenje njenih uporabnikov, za
njihov beg iz vsakdanjika, s kratkočasjem doseže, da ni treba misliti na nič,
da uporabnik pozabi na trpljenje (tudi kadar je pokazano). Temelj kratko-
časja je zato nemoč. Dejansko ne pomeni le bega pred nelepo realnostjo,
»temveč pred poslednjo mislijo na odpor, ki jo je ta še pustila. Osvobodi-
tev, ki jo obljublja zabava, je osvoboditev od misli kot negacije.«91 Z dru-
gimi besedami: »Kratkočasiti se pomeni strinjati se.«92 Zato pa je glavna
funkcija kulturne industrije, da se bojuje »proti sovragu, ki je že premagan,
proti mislečemu subjektu.«93
Če so poslovni interesi tisti, ki narekujejo proizvodnjo kulturne indu-
strije, ki servira kulturo kot blago, a ob tem ne prodaja le izdelkov, tem-
več tudi vrednote, ideologijo in življenjske stile, je tukaj kultura v neposre-
dni odvisnosti od ekonomske baze, kot je to značilno za industrijsko dobo.
Prosti čas je tista razlika, ki ostane, ko odštejemo čas dela, ki omogoča de-
lovnim ljudem, da se sprostijo in zabavajo. Kategorija prostega časa je tako
tista, ki prinaša osvoboditev od dela. A osvoboditev, ki jo obljublja zabava
kot meščansko-razsvetljensko načelo, kot pravita Adorno in Horkheimer,
pomeni osvoboditev od misli in osrednji učinek kulturne industrije je po-
neumljanje. V svetu zabave, ki je svet potrošništva, kulturna industrija lju-
di goljufa za razsvetljenski obljubi svobode in razuma. S te perspektive ni
težko razumeti zagovora abstraktne, atonalne modernistične umetnosti, ki
od gledalca zahteva posebno posvetitev in vložitev truda. Umetnost se na
ta način kaže kot odpor proti logiki in vrednotam meščanske družbe – od-
por, katerega korenine lahko iščemo pri boemih sredi devetnajstega stole-
tja, še prej pa v romantičnih paradigmatičnih premisah s francosko revolu-
cijo na čelu. Če globalne postindustrijske in industrijske družbe vzklikajo,
da je odpravljeno protislovje med delom in užitkom,94 je potemtakem tudi
delo postalo užitek in kakšno funkcijo ima zdaj umetnost, se tudi ta po-
nuja za užitek? Poststrukturalistične teorije poudarjajo igro v umetniškem
delu, postmodernistična literatura postane igriva, pa tudi popart in val no-
vih medijev v šestdesetih letih odražata sprostitev od prejšnje resnobno-
sti visoke modernistične umetnosti. Moderni kritiki in kritiki postmoder-
90 Max Horkheimer in Theodor W. Adorno, Kulturna industrija. Razsvetljenstvo kot množič-
na prevara, 156.
91 N. d., 157.
92 Prav tam.
93 N. d., 161.
94 Aleš Erjavec, Estetika in politika modernizma, 15. Erjavec citira iz: Jacques Rancière, Malaise
dans l'esthétique, Pariz: Galilée, 2004, 60.
»Zabava sama se uvrsti med ideale, stopi na mesto višjih dobrin«.90 Kul-
turna industrija, ki naj bi skrbela za kratkočasenje njenih uporabnikov, za
njihov beg iz vsakdanjika, s kratkočasjem doseže, da ni treba misliti na nič,
da uporabnik pozabi na trpljenje (tudi kadar je pokazano). Temelj kratko-
časja je zato nemoč. Dejansko ne pomeni le bega pred nelepo realnostjo,
»temveč pred poslednjo mislijo na odpor, ki jo je ta še pustila. Osvobodi-
tev, ki jo obljublja zabava, je osvoboditev od misli kot negacije.«91 Z dru-
gimi besedami: »Kratkočasiti se pomeni strinjati se.«92 Zato pa je glavna
funkcija kulturne industrije, da se bojuje »proti sovragu, ki je že premagan,
proti mislečemu subjektu.«93
Če so poslovni interesi tisti, ki narekujejo proizvodnjo kulturne indu-
strije, ki servira kulturo kot blago, a ob tem ne prodaja le izdelkov, tem-
več tudi vrednote, ideologijo in življenjske stile, je tukaj kultura v neposre-
dni odvisnosti od ekonomske baze, kot je to značilno za industrijsko dobo.
Prosti čas je tista razlika, ki ostane, ko odštejemo čas dela, ki omogoča de-
lovnim ljudem, da se sprostijo in zabavajo. Kategorija prostega časa je tako
tista, ki prinaša osvoboditev od dela. A osvoboditev, ki jo obljublja zabava
kot meščansko-razsvetljensko načelo, kot pravita Adorno in Horkheimer,
pomeni osvoboditev od misli in osrednji učinek kulturne industrije je po-
neumljanje. V svetu zabave, ki je svet potrošništva, kulturna industrija lju-
di goljufa za razsvetljenski obljubi svobode in razuma. S te perspektive ni
težko razumeti zagovora abstraktne, atonalne modernistične umetnosti, ki
od gledalca zahteva posebno posvetitev in vložitev truda. Umetnost se na
ta način kaže kot odpor proti logiki in vrednotam meščanske družbe – od-
por, katerega korenine lahko iščemo pri boemih sredi devetnajstega stole-
tja, še prej pa v romantičnih paradigmatičnih premisah s francosko revolu-
cijo na čelu. Če globalne postindustrijske in industrijske družbe vzklikajo,
da je odpravljeno protislovje med delom in užitkom,94 je potemtakem tudi
delo postalo užitek in kakšno funkcijo ima zdaj umetnost, se tudi ta po-
nuja za užitek? Poststrukturalistične teorije poudarjajo igro v umetniškem
delu, postmodernistična literatura postane igriva, pa tudi popart in val no-
vih medijev v šestdesetih letih odražata sprostitev od prejšnje resnobno-
sti visoke modernistične umetnosti. Moderni kritiki in kritiki postmoder-
90 Max Horkheimer in Theodor W. Adorno, Kulturna industrija. Razsvetljenstvo kot množič-
na prevara, 156.
91 N. d., 157.
92 Prav tam.
93 N. d., 161.
94 Aleš Erjavec, Estetika in politika modernizma, 15. Erjavec citira iz: Jacques Rancière, Malaise
dans l'esthétique, Pariz: Galilée, 2004, 60.
