Page 39 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 39
Odpiranje: k transumetnosti
ciji medsebojne dramatične napetosti in potisne tehtnico na eno ali drugo
stran. V igri se govorec bori za samega sebe v razmerju do drugega. Igra je
boj. Sogovorec je v funkciji dialektičnega potrjevanja govorca. Drugi zani-
ma prvega zgolj toliko, kolikor ga ta vzpostavlja. Sogovorec mora biti pora-
žen, da je govorec lahko zmagovalec, drugi mora biti hlapec, da je prvi lah-
ko gospodar, seveda pa se hlapec bori za pozicijo gospodarja, gospodar pa
jo skuša ohraniti. Jarmusch pripelje dramo do skrajnosti. Z vključevanjem
šahovskega vzorca pa podaja še eno izjavo – kot vzorec se šahovnica širi v
neskončnost, tako pa se tudi igre ne morejo končati. Igra je boj in boj je na-
čin življenja.
Proti pasivnosti – kritično gibljivo
Imajo kulturni proizvajalci prek svoje simbolne moči prikazovanja in
zmožnosti razkrivanja skritega ali spregledanega možnost izumljanja mo-
delov odpora proti dominantnim ideologijam in diskurzom?
Levičarska modernistična teorija kulture zagovarja avtonomijo umetno-
sti (Adorno, Marcuse, pa tudi Greenberg in kasneje Barthes), vendar to
obenem ne pomeni, da umetnost ne more biti nosilka kritike. Kritika v tem
smislu ni zgolj umetniška kritika znotraj umetnosti za umetnost. Umetni-
ške prakse zgodnjega modernizma so se razumele kot odporniške, celo sub-
verzivne v smislu dekonstruiranja dominantne (prej etablirane) forme ozi-
roma načina in avantgardne v tem, da so se oblikovale kot odziv na razmah
množične kulture, kiča oziroma kulturne industrije (tako na primer Cle-
ment Greenberg v tridesetih letih piše o Picassu, Braqueu in Miróju). Če
je bila kritika v bolj realističnih medijih preteklosti lahko podana prek te-
matike, pripovedništva, je v modernizmu izpostavljen sam medij izražanja.
Kritiziran je medij, a s tem se izvaja globlja kritika – kritizirana je družba,
njen red, homogenost, ideološkost itd.
S svojo estetsko teorijo in kritiko kulture je bil Adorno v dvajsetem sto-
letju vpliven avtor. Adorno se ukvarja tako z umetnostjo kot s kulturno in-
dustrijo, ki ju pravzaprav misli v odnosu, saj popularni mediji prevzema-
jo nekatere naloge, ki so jih prej imele umetniške zvrsti: »Kakor je slikar-
stvu mnogo njegovih tradicionalnih nalog odvzela fotografija, so jih roma-
nu reportaža in mediji kulturne industrije, zlasti film. Roman bi se moral
osredotočiti na tisto, česar ni mogoče nadomestiti s poročilom.«74 Za raz-
liko od svojega kolega, Walterja Benjamina, pa tudi od nekaterih drugih
levičarskih sodobnikov (Brechta in Sartra), je Adorno zavračal zamisel o
(politično) angažirani umetnosti. Moderna umetnost se pomembno osvo-
74 Theodor W. Adorno, Beležke o literaturi, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1999, 28.
ciji medsebojne dramatične napetosti in potisne tehtnico na eno ali drugo
stran. V igri se govorec bori za samega sebe v razmerju do drugega. Igra je
boj. Sogovorec je v funkciji dialektičnega potrjevanja govorca. Drugi zani-
ma prvega zgolj toliko, kolikor ga ta vzpostavlja. Sogovorec mora biti pora-
žen, da je govorec lahko zmagovalec, drugi mora biti hlapec, da je prvi lah-
ko gospodar, seveda pa se hlapec bori za pozicijo gospodarja, gospodar pa
jo skuša ohraniti. Jarmusch pripelje dramo do skrajnosti. Z vključevanjem
šahovskega vzorca pa podaja še eno izjavo – kot vzorec se šahovnica širi v
neskončnost, tako pa se tudi igre ne morejo končati. Igra je boj in boj je na-
čin življenja.
Proti pasivnosti – kritično gibljivo
Imajo kulturni proizvajalci prek svoje simbolne moči prikazovanja in
zmožnosti razkrivanja skritega ali spregledanega možnost izumljanja mo-
delov odpora proti dominantnim ideologijam in diskurzom?
Levičarska modernistična teorija kulture zagovarja avtonomijo umetno-
sti (Adorno, Marcuse, pa tudi Greenberg in kasneje Barthes), vendar to
obenem ne pomeni, da umetnost ne more biti nosilka kritike. Kritika v tem
smislu ni zgolj umetniška kritika znotraj umetnosti za umetnost. Umetni-
ške prakse zgodnjega modernizma so se razumele kot odporniške, celo sub-
verzivne v smislu dekonstruiranja dominantne (prej etablirane) forme ozi-
roma načina in avantgardne v tem, da so se oblikovale kot odziv na razmah
množične kulture, kiča oziroma kulturne industrije (tako na primer Cle-
ment Greenberg v tridesetih letih piše o Picassu, Braqueu in Miróju). Če
je bila kritika v bolj realističnih medijih preteklosti lahko podana prek te-
matike, pripovedništva, je v modernizmu izpostavljen sam medij izražanja.
Kritiziran je medij, a s tem se izvaja globlja kritika – kritizirana je družba,
njen red, homogenost, ideološkost itd.
S svojo estetsko teorijo in kritiko kulture je bil Adorno v dvajsetem sto-
letju vpliven avtor. Adorno se ukvarja tako z umetnostjo kot s kulturno in-
dustrijo, ki ju pravzaprav misli v odnosu, saj popularni mediji prevzema-
jo nekatere naloge, ki so jih prej imele umetniške zvrsti: »Kakor je slikar-
stvu mnogo njegovih tradicionalnih nalog odvzela fotografija, so jih roma-
nu reportaža in mediji kulturne industrije, zlasti film. Roman bi se moral
osredotočiti na tisto, česar ni mogoče nadomestiti s poročilom.«74 Za raz-
liko od svojega kolega, Walterja Benjamina, pa tudi od nekaterih drugih
levičarskih sodobnikov (Brechta in Sartra), je Adorno zavračal zamisel o
(politično) angažirani umetnosti. Moderna umetnost se pomembno osvo-
74 Theodor W. Adorno, Beležke o literaturi, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1999, 28.
