Page 49 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 49
Odpiranje: k transumetnosti
tnosti od sredine dvajsetega stoletja naprej vse bolj očitno vdira družbeno v
vse širšem smislu, pa tudi umetnost se vse bolj trudi delovati v širšem druž-
benem in ne le umetniškem okolju. Kulturno polje se širi in sega v druga
polja – kulturni agens jih bodisi tipa in preizprašuje, naslavlja vprašanja na
določene segmente v drugih sistemih ali pa je od njih odvisen in se v pla-
steh podredi tamkajšnjim pravilom, da lahko sploh odpira specifičen dis-
kurz. Postalo je povsem običajno, da kulturnikovo delovanje poleg ustvar-
janja vključuje še številne druge prakse. Ustvarjalec v kulturi je transdisci-
plinarni agens, ki zdaj (sočasno) deluje v več poljih. Sodobni »umetnik«
je družbeni nomad, kar je tako njegovo breme kot njegov privilegij. Zato
se mora biti pripravljen priučiti katerihkoli metod in upravljanja tistih oro-
dij, ki jih potrebuje za izvedbo projekta oziroma ki se uporabljajo v diskur-
zu, v katerega vstopa. Jurij Krpan pojasnjuje: »Tako verjetno ni težko ra-
zumeti, da je uporaba sodobnih orodij in izraznih tehnik nujno vezana na
temo oziroma predmet tematiziranja samega umetniškega dela. Komple-
ksnost informacijske tehnologije je mogoče primerno tematizirati le s kom-
pleksnimi orodji, tehnikami in postopki, ki izhajajo iz le-te.«101 Prav tako
se v projektu diskurzu prilagajajo tako delovni pogoji in prostori kot pred-
stavitvena okolja – zato so lahko uporabljena razna neumetnostna okolja
– umetnik dela tudi v laboratoriju (npr. bioumetnik, ki uporablja bioteh-
nološka orodja, tehnike in znanja) ali pa izvede breztežnostni performans
v letalu (Dragan Živadinov, Noordung breztežnostno biomehanično gleda-
lišče, 1995). Umetnik lahko nadalje razvije inovativne avtonomne prosto-
re za raziskovanje, bivanje itd. (Marko Peljhan, Macrolab). »Če umetni-
ški projekt tematizira polje medicine, mora upoštevati medicinske oziro-
ma laboratorijske standarde vključno z vsemi deontološkimi kodeksi«.102
V primeru, da so diskurz in tehnike zelo sofisticirani in bi bilo nemogoče,
da se umetnik specializira v specialnih znanjih in vednosti (kar zahteva ži-
vljenjsko profesionalno posvetitev), se v projekt vključijo strokovnjaki iz
različnih polj. Na tak način umetniške prakse dejansko vstopajo v aktual-
ne znanstvene, družbene, antropološke, politične in druge diskurze. Ume-
tniki se povezujejo z znanstveniki in tehnologi, ki jih povabijo k sodelo-
vanju, in morda bo v bodočnosti nastajalo vse več takšnih projektov, ki ne
bodo utemeljeni zgolj umetniško, temveč dejansko v več poljih hkrati, s či-
mer profesionalci ne bodo le pridruženi sodelavci pri projektu.
101 Jurij Krpan, »Ekologija tehno uma«, v: Maska, letn./vol. XXIV, št./no. 119–120, zima/win-
ter 2009 (Strategije proti zankam nadzora – nekaj ljudi in trenutkov taktične resničnosti), 85–86.
102 N. d., 86.
tnosti od sredine dvajsetega stoletja naprej vse bolj očitno vdira družbeno v
vse širšem smislu, pa tudi umetnost se vse bolj trudi delovati v širšem druž-
benem in ne le umetniškem okolju. Kulturno polje se širi in sega v druga
polja – kulturni agens jih bodisi tipa in preizprašuje, naslavlja vprašanja na
določene segmente v drugih sistemih ali pa je od njih odvisen in se v pla-
steh podredi tamkajšnjim pravilom, da lahko sploh odpira specifičen dis-
kurz. Postalo je povsem običajno, da kulturnikovo delovanje poleg ustvar-
janja vključuje še številne druge prakse. Ustvarjalec v kulturi je transdisci-
plinarni agens, ki zdaj (sočasno) deluje v več poljih. Sodobni »umetnik«
je družbeni nomad, kar je tako njegovo breme kot njegov privilegij. Zato
se mora biti pripravljen priučiti katerihkoli metod in upravljanja tistih oro-
dij, ki jih potrebuje za izvedbo projekta oziroma ki se uporabljajo v diskur-
zu, v katerega vstopa. Jurij Krpan pojasnjuje: »Tako verjetno ni težko ra-
zumeti, da je uporaba sodobnih orodij in izraznih tehnik nujno vezana na
temo oziroma predmet tematiziranja samega umetniškega dela. Komple-
ksnost informacijske tehnologije je mogoče primerno tematizirati le s kom-
pleksnimi orodji, tehnikami in postopki, ki izhajajo iz le-te.«101 Prav tako
se v projektu diskurzu prilagajajo tako delovni pogoji in prostori kot pred-
stavitvena okolja – zato so lahko uporabljena razna neumetnostna okolja
– umetnik dela tudi v laboratoriju (npr. bioumetnik, ki uporablja bioteh-
nološka orodja, tehnike in znanja) ali pa izvede breztežnostni performans
v letalu (Dragan Živadinov, Noordung breztežnostno biomehanično gleda-
lišče, 1995). Umetnik lahko nadalje razvije inovativne avtonomne prosto-
re za raziskovanje, bivanje itd. (Marko Peljhan, Macrolab). »Če umetni-
ški projekt tematizira polje medicine, mora upoštevati medicinske oziro-
ma laboratorijske standarde vključno z vsemi deontološkimi kodeksi«.102
V primeru, da so diskurz in tehnike zelo sofisticirani in bi bilo nemogoče,
da se umetnik specializira v specialnih znanjih in vednosti (kar zahteva ži-
vljenjsko profesionalno posvetitev), se v projekt vključijo strokovnjaki iz
različnih polj. Na tak način umetniške prakse dejansko vstopajo v aktual-
ne znanstvene, družbene, antropološke, politične in druge diskurze. Ume-
tniki se povezujejo z znanstveniki in tehnologi, ki jih povabijo k sodelo-
vanju, in morda bo v bodočnosti nastajalo vse več takšnih projektov, ki ne
bodo utemeljeni zgolj umetniško, temveč dejansko v več poljih hkrati, s či-
mer profesionalci ne bodo le pridruženi sodelavci pri projektu.
101 Jurij Krpan, »Ekologija tehno uma«, v: Maska, letn./vol. XXIV, št./no. 119–120, zima/win-
ter 2009 (Strategije proti zankam nadzora – nekaj ljudi in trenutkov taktične resničnosti), 85–86.
102 N. d., 86.
