Page 38 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 38
Transumetnost
poudari, da vloge izhajajo iz igralcev: »Začnem z igralci, ki jih osebno po-
znam ali poznam njihovo delo, in zadeve o njihovem delu oziroma njiho-
ve prisotnosti oziroma njihove osebnosti so tiste, ki naredijo karakter, to
močno poveča nekatere kvalitete in zatre druge. Zame gre vselej za pravo
sodelovanje.«71 Iggy Pop in Tom Waits tako »igrata« sama sebe ali pa sta
v tej matrici prisiljena k soočenju. Filmi za Kavo in cigarete so narejeni po
podobnem načelu, kot mu sledi Globokar: tudi Jarmusch vzpostavlja po-
ložaje odvisnosti. »Kar zares delamo, je, da poskušamo vzpostaviti njiho-
ve karakterje, in dobro igranje je zame v odzivanju.«72 Rezultat, ki ga iz so-
očenja karakterjev dobita oba, tako Globokar kot Jarmusch, je »psihodra-
ma«. Pri Jarmuschu lahko pomislimo: film kot življenje ali življenje kot
igra, ki pa ni nujno lahkotna. Vsi filmi so duhoviti, a vse preveva eksisten-
cialna nota, ki odzvanja tudi iz celote. Uvodni in zaključni film najbolj ne-
posredno vodita k nekakšnemu sporočilu celote.73 Spomnimo se gledališča
absurda, Ionesca. Čakamo Beckettovega Godota, svet je siv, prazen in ab-
surden; le protagonisti niso v stanju pričakovanja, temveč se bojujejo med
seboj, podobno kot so liki vrženi v soočenje in bitko v Sartrovih Zaprtih
vratih. Protagonisti se ne glede na to, kaj rečejo in kaj storijo, razgaljajo. Iz
prazne in nesmiselne površine neskončnih metadiskurzov, očiščenih zu-
nanjih referenc (ponavljajo se spraševanja o počutju), se karakterji razkri-
vajo in napenjajo se razmerja med agensi. Vsaka izrečena beseda je v funk-
71 Prav tam
72 Prav tam.
73 V prvem se pred starim (praznim), sivim zidom srečata dva možakarja, ki se šele spoznata.
Kamera se osredotoča na njiju in na njuno početje – pitje kave, kajenje. Steče absurden dialog, v
katerem se en protagonist neprestano moti glede imena drugega, ta pa ga vsakič popravi. Govori-
ta nesmiselne stvari, menjata sedišči, se drug drugemu neprestano zahvaljujeta kar tako, živčno
pijeta kavo za kavo in strastno kadita. Potem prvi namesto drugega odide k zobozdravniku, pri
katerem je drugi naročen. Prvo zgodbo zaznamuje sivina, obdaja jo klavstrofobični stari zid, ki
priča o marsikateri sorodni izpraznjeni zgodbi. Na mizi se napoveduje šahovnica. V obeh likih
srednjih let vre življenje, ki pa se obenem tudi učinkovito izgublja mimo njiju. Energija se ne
usmerja v »napredovanje«, »koristno snovanje« oziroma v kakršnokoli spreminjanje stanja,
temveč se sprošča zgolj v konzumiranju strupenih substanc in praznem govorjenju. Njuna strem-
ljenja nimajo nobene orientacije. Situacija je absurdna. Tudi v zadnjem filmu gre za absurd. Dog-
aja se v temi, skoraj neprodušno okolje spominja na zapor. Če smo na začetku vstopili v življenje
na njegovem »višku moči«, sta tukaj protagonista že stara, življenje teče počasi. Utrujena sta,
peša jima spomin, ne vesta točno, kje sta in kaj počneta tam. Uživata odmor. »Kako dolg je
odmor?« vpraša eden. »Deset minut. Kmalu ga bo konec. Še dve minuti imaš.« Dve minuti
ima tudi gledalec do konca filma. »Reci, da ni res,« še reče drugi in nato v hipu pozabi vse. Pov-
esi glavo in zaspi ali umre. Ta moment ne nastopi kot tragika, niti kot olajšanje. Njegove bitke
je konec, ampak sam ne bo okušal zmage. Njegov odhod učinkuje podobno kot odhod prejšnjih
likov iz prizora – konec situacije, ampak za vidnim poljem se šahovnica prosto razprostira. Igre
se igrajo dalje, pač z drugimi protagonisti, kot so v nanizanih kratkih filmih v tej celoti. Dokler
si, se bojuješ, a zmagati se tu ne da.
poudari, da vloge izhajajo iz igralcev: »Začnem z igralci, ki jih osebno po-
znam ali poznam njihovo delo, in zadeve o njihovem delu oziroma njiho-
ve prisotnosti oziroma njihove osebnosti so tiste, ki naredijo karakter, to
močno poveča nekatere kvalitete in zatre druge. Zame gre vselej za pravo
sodelovanje.«71 Iggy Pop in Tom Waits tako »igrata« sama sebe ali pa sta
v tej matrici prisiljena k soočenju. Filmi za Kavo in cigarete so narejeni po
podobnem načelu, kot mu sledi Globokar: tudi Jarmusch vzpostavlja po-
ložaje odvisnosti. »Kar zares delamo, je, da poskušamo vzpostaviti njiho-
ve karakterje, in dobro igranje je zame v odzivanju.«72 Rezultat, ki ga iz so-
očenja karakterjev dobita oba, tako Globokar kot Jarmusch, je »psihodra-
ma«. Pri Jarmuschu lahko pomislimo: film kot življenje ali življenje kot
igra, ki pa ni nujno lahkotna. Vsi filmi so duhoviti, a vse preveva eksisten-
cialna nota, ki odzvanja tudi iz celote. Uvodni in zaključni film najbolj ne-
posredno vodita k nekakšnemu sporočilu celote.73 Spomnimo se gledališča
absurda, Ionesca. Čakamo Beckettovega Godota, svet je siv, prazen in ab-
surden; le protagonisti niso v stanju pričakovanja, temveč se bojujejo med
seboj, podobno kot so liki vrženi v soočenje in bitko v Sartrovih Zaprtih
vratih. Protagonisti se ne glede na to, kaj rečejo in kaj storijo, razgaljajo. Iz
prazne in nesmiselne površine neskončnih metadiskurzov, očiščenih zu-
nanjih referenc (ponavljajo se spraševanja o počutju), se karakterji razkri-
vajo in napenjajo se razmerja med agensi. Vsaka izrečena beseda je v funk-
71 Prav tam
72 Prav tam.
73 V prvem se pred starim (praznim), sivim zidom srečata dva možakarja, ki se šele spoznata.
Kamera se osredotoča na njiju in na njuno početje – pitje kave, kajenje. Steče absurden dialog, v
katerem se en protagonist neprestano moti glede imena drugega, ta pa ga vsakič popravi. Govori-
ta nesmiselne stvari, menjata sedišči, se drug drugemu neprestano zahvaljujeta kar tako, živčno
pijeta kavo za kavo in strastno kadita. Potem prvi namesto drugega odide k zobozdravniku, pri
katerem je drugi naročen. Prvo zgodbo zaznamuje sivina, obdaja jo klavstrofobični stari zid, ki
priča o marsikateri sorodni izpraznjeni zgodbi. Na mizi se napoveduje šahovnica. V obeh likih
srednjih let vre življenje, ki pa se obenem tudi učinkovito izgublja mimo njiju. Energija se ne
usmerja v »napredovanje«, »koristno snovanje« oziroma v kakršnokoli spreminjanje stanja,
temveč se sprošča zgolj v konzumiranju strupenih substanc in praznem govorjenju. Njuna strem-
ljenja nimajo nobene orientacije. Situacija je absurdna. Tudi v zadnjem filmu gre za absurd. Dog-
aja se v temi, skoraj neprodušno okolje spominja na zapor. Če smo na začetku vstopili v življenje
na njegovem »višku moči«, sta tukaj protagonista že stara, življenje teče počasi. Utrujena sta,
peša jima spomin, ne vesta točno, kje sta in kaj počneta tam. Uživata odmor. »Kako dolg je
odmor?« vpraša eden. »Deset minut. Kmalu ga bo konec. Še dve minuti imaš.« Dve minuti
ima tudi gledalec do konca filma. »Reci, da ni res,« še reče drugi in nato v hipu pozabi vse. Pov-
esi glavo in zaspi ali umre. Ta moment ne nastopi kot tragika, niti kot olajšanje. Njegove bitke
je konec, ampak sam ne bo okušal zmage. Njegov odhod učinkuje podobno kot odhod prejšnjih
likov iz prizora – konec situacije, ampak za vidnim poljem se šahovnica prosto razprostira. Igre
se igrajo dalje, pač z drugimi protagonisti, kot so v nanizanih kratkih filmih v tej celoti. Dokler
si, se bojuješ, a zmagati se tu ne da.
