Page 37 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 37
Odpiranje: k transumetnosti
– Hermann Broch, Ludwig Giesz, Gillo Dorfles, Richard Egenter razpra-
vljajo o kičastem človeku) in semiotičnih kritik shematičnosti ter poten-
cirane konotativnosti (s čustvenim pozivom).67 Kritika izdelkom kultur-
ne industrije očita neinovativno sledenje (žanrskim) formulam. Clement
Greenberg ob zgodnjem zagovoru modernističnega slikarstva poda slikovi-
to kritiko kiča (»Avantgarda in kič«, 1939), o katerem pravi, da »je meha-
ničen in deluje po formulah.«68 Kič je proizvod industrijske revolucije, ki
je urbanizirala množice v zahodni Evropi in v ZDA. Pojav je vezan na pri-
seljevanje kmetov v mesta, kjer so po Greenbergu urbane množice izgubile
okus za tradicionalno ljudsko kulturo s podeželja, niso pa si priborile časa
in udobja, ki sta bila potrebna za uživanje tradicionalne mestne kulture –
te množice so odkrile dolgočasje in zahtevale neke vrste nadomestno kul-
turo, kič, ki je namenjen tistim, ki so neobčutljivi za vrednote resnične kul-
ture, vseeno pa so žejni razvedrila. Kava in cigarete gredo s stališča struk-
turiranja v drugo skrajnost, saj strukture v klasičnem smislu pravzaprav ni.
Ker film pričenja ustvarjati s karakterji in ne z zgodbo, Jarmusch pravi, da
bi mnogi kritiki njegovim filmom lahko očitali pomanjkanje zgodbe.69 Če
se v Noči na zemlji kljub minimalizmu še vozimo s taksisti, pa v Kavi in ci-
garetah tudi filmskega dogajanja ni. Pa vendar se nekaj kljub statičnosti z
vsakim filmom »zgodi«, in to je »šahovska partija«, v katero so protago-
nisti vstopili bodisi prostovoljno, morda z namenom, da bi zmagali, bodi-
si so bili vanjo nehote postavljeni ali izzvani. Zdaj so tukaj in igrati pomeni
odvisnost (kot od kave in cigaret), odvisnost od družbenega soočenja, odvi-
snost od življenja. Igrati pomeni živeti. Dialektika »nasprotnikov« je pou-
darjena s črno-belo snemalno tehniko, reference na šah pa so razvidne tako
iz vzorcev šahovnice, ki se pojavljajo na mizi in v okolici (vzorec lestenca),
kot s taktiko snemanja mize, kjer so postavljene cigarete in skodelice s kavo,
s ptičje perspektive, in miza označuje bojno polje, na katerem si protagoni-
sti izmenjujejo skodelice in cigarete, se za njih prepirajo ipd.
Jarmusch sam meni, da ravno zato, ker je enostavnost načina snemanja
že izdelana, to igralcem »daje popolno svobodo igranja.«70 Zato lahko ve-
liko improvizirajo. Režiser v intervjuju iz leta 1999 ob Kavi in cigaretah še
67 Poleg prej navedenega Calinesca priporočam še en pregled: Miran Hladnik, Trivialna litera-
tura, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1983., 25.
12. 2009.
68 Clement Greenberg, »Avantgarda in kič«, v: Likovne besede, št. 47–48, Ljubljana, maj 1999,
145. Glej tudi: Saul Ostrow, »Avantgarda in kič, petdeset let pozneje: pogovor s Clementom
Greenbergom«, 150–151 v istem viru.
69 Ludvig Hertzberg (ur.), Jim Jarmusch: Interviews, 181.
70 Prav tam.
– Hermann Broch, Ludwig Giesz, Gillo Dorfles, Richard Egenter razpra-
vljajo o kičastem človeku) in semiotičnih kritik shematičnosti ter poten-
cirane konotativnosti (s čustvenim pozivom).67 Kritika izdelkom kultur-
ne industrije očita neinovativno sledenje (žanrskim) formulam. Clement
Greenberg ob zgodnjem zagovoru modernističnega slikarstva poda slikovi-
to kritiko kiča (»Avantgarda in kič«, 1939), o katerem pravi, da »je meha-
ničen in deluje po formulah.«68 Kič je proizvod industrijske revolucije, ki
je urbanizirala množice v zahodni Evropi in v ZDA. Pojav je vezan na pri-
seljevanje kmetov v mesta, kjer so po Greenbergu urbane množice izgubile
okus za tradicionalno ljudsko kulturo s podeželja, niso pa si priborile časa
in udobja, ki sta bila potrebna za uživanje tradicionalne mestne kulture –
te množice so odkrile dolgočasje in zahtevale neke vrste nadomestno kul-
turo, kič, ki je namenjen tistim, ki so neobčutljivi za vrednote resnične kul-
ture, vseeno pa so žejni razvedrila. Kava in cigarete gredo s stališča struk-
turiranja v drugo skrajnost, saj strukture v klasičnem smislu pravzaprav ni.
Ker film pričenja ustvarjati s karakterji in ne z zgodbo, Jarmusch pravi, da
bi mnogi kritiki njegovim filmom lahko očitali pomanjkanje zgodbe.69 Če
se v Noči na zemlji kljub minimalizmu še vozimo s taksisti, pa v Kavi in ci-
garetah tudi filmskega dogajanja ni. Pa vendar se nekaj kljub statičnosti z
vsakim filmom »zgodi«, in to je »šahovska partija«, v katero so protago-
nisti vstopili bodisi prostovoljno, morda z namenom, da bi zmagali, bodi-
si so bili vanjo nehote postavljeni ali izzvani. Zdaj so tukaj in igrati pomeni
odvisnost (kot od kave in cigaret), odvisnost od družbenega soočenja, odvi-
snost od življenja. Igrati pomeni živeti. Dialektika »nasprotnikov« je pou-
darjena s črno-belo snemalno tehniko, reference na šah pa so razvidne tako
iz vzorcev šahovnice, ki se pojavljajo na mizi in v okolici (vzorec lestenca),
kot s taktiko snemanja mize, kjer so postavljene cigarete in skodelice s kavo,
s ptičje perspektive, in miza označuje bojno polje, na katerem si protagoni-
sti izmenjujejo skodelice in cigarete, se za njih prepirajo ipd.
Jarmusch sam meni, da ravno zato, ker je enostavnost načina snemanja
že izdelana, to igralcem »daje popolno svobodo igranja.«70 Zato lahko ve-
liko improvizirajo. Režiser v intervjuju iz leta 1999 ob Kavi in cigaretah še
67 Poleg prej navedenega Calinesca priporočam še en pregled: Miran Hladnik, Trivialna litera-
tura, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1983.
12. 2009.
68 Clement Greenberg, »Avantgarda in kič«, v: Likovne besede, št. 47–48, Ljubljana, maj 1999,
145. Glej tudi: Saul Ostrow, »Avantgarda in kič, petdeset let pozneje: pogovor s Clementom
Greenbergom«, 150–151 v istem viru.
69 Ludvig Hertzberg (ur.), Jim Jarmusch: Interviews, 181.
70 Prav tam.
