Page 36 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 36
Transumetnost
ture literarnih del, je posebej vplival Vladimir Propp s svojo sižejsko anali-
zo ruskih pravljic (Morfologija pravljice, 1928)63 – Proppa zanimajo stalne
funkcije v fabulah (pri čemer pri pravljicah fabula (zaplet, zgodba) navadno
sovpade s sižejem (obdelavo)). Na tej sledi zgodnjega Barthesa prek nara-
tologije (teorije pripovedovanja) zanima globlja, nezavedna struktura pri-
povedovanja (Uvod v strukturalno analizo pripovedi, 1966),64 zato postane
pripoved eden osnovnih predmetov raziskovanja strukturalizma. Barthe-
sov namen v tu opravljeni analizi Flemingovih romanov o Jamesu Bondu
ni biti kritičen, saj se ne ukvarja s pomenom ali smislom, temveč s struk-
turo, ki omogoča pomenjanje (Barthes ugotovi, da je tisto, kar se dogaja,
samo dejavnost jezika); Ecov namen semiotične analize narativnih (pripo-
vednih) struktur istih romanov o Bondu pa je ugotoviti vir izjemnega ko-
mercialnega uspeha, ki po Ecu temelji na popularnih ideoloških pogledih
na hladno vojno, obenem pa se naslanja na temeljno binarno opozicijo med
dobrim in zlim – Bond je pri tem arhetipska (mačistična) figura bojevnika
za dobro, predstavlja modernizacijo mitološkega junaka iz klasičnih epov
oziroma so ti romani primerljivi s klasično strukturo pravljic, kjer se izpe-
ljujejo variacije na isto temeljno strukturno matrico. Eco vidi Fleminga kot
rasističnega inženirja potrošniškega romana.65 Izrazito kritični do kultur-
ne industrije so avtorji frankfurtske šole kritične teorije družbe (Adorno,
Horkheimer, Lowenthal),66 ki so od štiridesetih let dvajsetega stoletja dalje
v popularnih žanrih (tudi filmih) prepoznavali določene sheme, vzorčne
zgradbe oziroma formule, kar so razumeli v funkciji potrjevanja (malo)me-
ščanske ideologije. Razpon kritičnih prispevkov o kiču in trivialni litera-
turi v dvajsetem stoletju sega od estetskega ukvarjanja z literaturo kot pred-
metom slabše kakovosti do filozofsko-moralnega in pedagoškega dokazo-
vanja škodljivosti kiča, socioloških in psiholoških kritik na strani recepci-
je (povezovanje kiča z množično recepcijo, z užitkom, stalnim človekovim
stremljenjem po sreči, kičifikacijo oziroma s kičastimi občutki pri človeku
63 Aleksander Skaza (ur.), Ruski formalisti, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984.
64 Roland Barthes, »Introduction à l'analyse structurale des récits«, v: Poetique du récit, Pariz:
Editions du Seuil, 1977.
65 Izvirno delo v soavtorstvu: Umberto Eco in Oreste Del Buono, Il Caso Bond, 1965. Glej tudi:
Umberto Eco, »The Narrative Structure in Fleming«, v: The Bond Affair (1966), ponatisnjeno v:
Bernard Waiters, Tony Bennett, Graham Martin (ur.), Popular Culture: Past and Present, Lon-
don: Croom Helm, 1982.
66 Max Horkheimer in Theodor Adorno, »Kulturna industrija. Razsvetljenstvo kot množična
prevara«, v: Dialektika razsvetljenstva, Ljubljana: Studia humanitatis, 2002, 133–179; Theodor
Adorno, »Lahka glasba«, v: Uvod v sociologijo glasbe, Ljubljana: DZS, 1986; Leo Lowenthal,
»Triumf množičnih idolov«, v: Medijska kultura: kako brati medijske tekste, zbornik, Ljubljana:
Študentska založba (Scripta), 2004.
ture literarnih del, je posebej vplival Vladimir Propp s svojo sižejsko anali-
zo ruskih pravljic (Morfologija pravljice, 1928)63 – Proppa zanimajo stalne
funkcije v fabulah (pri čemer pri pravljicah fabula (zaplet, zgodba) navadno
sovpade s sižejem (obdelavo)). Na tej sledi zgodnjega Barthesa prek nara-
tologije (teorije pripovedovanja) zanima globlja, nezavedna struktura pri-
povedovanja (Uvod v strukturalno analizo pripovedi, 1966),64 zato postane
pripoved eden osnovnih predmetov raziskovanja strukturalizma. Barthe-
sov namen v tu opravljeni analizi Flemingovih romanov o Jamesu Bondu
ni biti kritičen, saj se ne ukvarja s pomenom ali smislom, temveč s struk-
turo, ki omogoča pomenjanje (Barthes ugotovi, da je tisto, kar se dogaja,
samo dejavnost jezika); Ecov namen semiotične analize narativnih (pripo-
vednih) struktur istih romanov o Bondu pa je ugotoviti vir izjemnega ko-
mercialnega uspeha, ki po Ecu temelji na popularnih ideoloških pogledih
na hladno vojno, obenem pa se naslanja na temeljno binarno opozicijo med
dobrim in zlim – Bond je pri tem arhetipska (mačistična) figura bojevnika
za dobro, predstavlja modernizacijo mitološkega junaka iz klasičnih epov
oziroma so ti romani primerljivi s klasično strukturo pravljic, kjer se izpe-
ljujejo variacije na isto temeljno strukturno matrico. Eco vidi Fleminga kot
rasističnega inženirja potrošniškega romana.65 Izrazito kritični do kultur-
ne industrije so avtorji frankfurtske šole kritične teorije družbe (Adorno,
Horkheimer, Lowenthal),66 ki so od štiridesetih let dvajsetega stoletja dalje
v popularnih žanrih (tudi filmih) prepoznavali določene sheme, vzorčne
zgradbe oziroma formule, kar so razumeli v funkciji potrjevanja (malo)me-
ščanske ideologije. Razpon kritičnih prispevkov o kiču in trivialni litera-
turi v dvajsetem stoletju sega od estetskega ukvarjanja z literaturo kot pred-
metom slabše kakovosti do filozofsko-moralnega in pedagoškega dokazo-
vanja škodljivosti kiča, socioloških in psiholoških kritik na strani recepci-
je (povezovanje kiča z množično recepcijo, z užitkom, stalnim človekovim
stremljenjem po sreči, kičifikacijo oziroma s kičastimi občutki pri človeku
63 Aleksander Skaza (ur.), Ruski formalisti, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984.
64 Roland Barthes, »Introduction à l'analyse structurale des récits«, v: Poetique du récit, Pariz:
Editions du Seuil, 1977.
65 Izvirno delo v soavtorstvu: Umberto Eco in Oreste Del Buono, Il Caso Bond, 1965. Glej tudi:
Umberto Eco, »The Narrative Structure in Fleming«, v: The Bond Affair (1966), ponatisnjeno v:
Bernard Waiters, Tony Bennett, Graham Martin (ur.), Popular Culture: Past and Present, Lon-
don: Croom Helm, 1982.
66 Max Horkheimer in Theodor Adorno, »Kulturna industrija. Razsvetljenstvo kot množična
prevara«, v: Dialektika razsvetljenstva, Ljubljana: Studia humanitatis, 2002, 133–179; Theodor
Adorno, »Lahka glasba«, v: Uvod v sociologijo glasbe, Ljubljana: DZS, 1986; Leo Lowenthal,
»Triumf množičnih idolov«, v: Medijska kultura: kako brati medijske tekste, zbornik, Ljubljana:
Študentska založba (Scripta), 2004.
