Page 32 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 32
Transumetnost
slušalcu zanimivo preizkusil z delom Discours V (1981), s katerim je ponu-
dil alternativno izvajanje, ki ni na odru za množico poslušalcev, ki bi vsi
dobili isti izdelek, temveč prinaša različne rezultate za vsakega poslušalca –
posameznike je namreč obiskoval. »Delo je napisano za kvartet saksofoni-
stov in ga je mogoče izvajati samo pred koncertom, ko so ljudje še v predd-
verju in lahko izvajalci hodijo od enega do drugega. Zato imajo s seboj tudi
kasetofone z različnimi besedili, z vprašanji, ki jih postavljajo gostom.«53
Prej sem omenila, da Vinko Globokar ceni improvizacijo v glasbi in se
sam referira na neoavantgardni prelom, ki se je dogajal v glasbi v šestdesetih
letih dvajsetega stoletja in ki je pomembno prispeval k odpiranju strukture
glasbenega dela. A Globokar ve, da svobodna improvizacija prinaša več kot
zgolj horizont odprtosti in polje golih slučajnosti; ta namreč po njegovem
pomeni: »zbrati se in brez razprave, zapisa ali dogovora poskušati ustvariti
glasbo na podlagi skupnega reagiranja, medsebojnega razumevanja ali na-
sprotovanja. Soočeni smo z glasbeno psihodramo.«54 Zapis je sicer iz leta
2001 in predstavlja retrorazlago glasbene improvizacije v sedemdesetih in
osemdesetih letih dvajsetega stoletja, kot jo uporablja tudi v lastni praksi.
Nasprotno pa se konec osemdesetih let Globokar upre razlagi, da sam z
grafičnimi napotki daje navodila za improvizacijo: »Ne, nikakor. Zapisa-
ni simboli so diktat. V tem smislu si bodo interpretacije vedno podobne. V
nobenem od svojih del ne terjam od izvajalcev improvizacije. To želim po-
sebej poudariti. Če potrebujem sodelovanje interpretov, poskušam ustva-
riti samo položaje odvisnosti. Tako predpisujem pri enem izvajalcu ritem,
dinamiko in zvočno barvo, ne pa tudi napotkov za višino tona. Ti so na-
menjeni sosedu, pri katerem pa zato manjka kakšen drug parameter itd.
Zdaj zahtevam od izvajalcev, da manjkajoči parameter povzamejo iz gra-
diva drugega izvajalca. Tako poskušam izzvati prave kreativne sposobnosti
človeka. Po mojem prepričanju preobremenjujemo in ponižujemo izvajal-
ca, če rečemo: ‚Storite, kar hočete.‘«55
Globokar torej ne zagovarja gole improvizacije, kjer bi vloga skladate-
lja odpadla in bi bila struktura povsem razgrajena. Struktura ostaja, matri-
ca je osnovana. Podane so pozicije, pravila igre in pomembne so relacije ter
funkcije izvajalcev v sistemu. Vzporednico lahko zarišemo s strukturaliz-
mom na sledi jezikoslovca Ferdinanda de Saussura (1857–1913). Jezik kot
sistem znakov Saussure primerja s šahom in ugotavlja, da določeno stanje
'Odprto' je enačica za iznajdljivost.« (Zapis je iz leta 1996.) Vinko Globokar, Laboratorium, 150.
53 N. d., 219.
54 N. d., 227.
55 N. d., 217.
slušalcu zanimivo preizkusil z delom Discours V (1981), s katerim je ponu-
dil alternativno izvajanje, ki ni na odru za množico poslušalcev, ki bi vsi
dobili isti izdelek, temveč prinaša različne rezultate za vsakega poslušalca –
posameznike je namreč obiskoval. »Delo je napisano za kvartet saksofoni-
stov in ga je mogoče izvajati samo pred koncertom, ko so ljudje še v predd-
verju in lahko izvajalci hodijo od enega do drugega. Zato imajo s seboj tudi
kasetofone z različnimi besedili, z vprašanji, ki jih postavljajo gostom.«53
Prej sem omenila, da Vinko Globokar ceni improvizacijo v glasbi in se
sam referira na neoavantgardni prelom, ki se je dogajal v glasbi v šestdesetih
letih dvajsetega stoletja in ki je pomembno prispeval k odpiranju strukture
glasbenega dela. A Globokar ve, da svobodna improvizacija prinaša več kot
zgolj horizont odprtosti in polje golih slučajnosti; ta namreč po njegovem
pomeni: »zbrati se in brez razprave, zapisa ali dogovora poskušati ustvariti
glasbo na podlagi skupnega reagiranja, medsebojnega razumevanja ali na-
sprotovanja. Soočeni smo z glasbeno psihodramo.«54 Zapis je sicer iz leta
2001 in predstavlja retrorazlago glasbene improvizacije v sedemdesetih in
osemdesetih letih dvajsetega stoletja, kot jo uporablja tudi v lastni praksi.
Nasprotno pa se konec osemdesetih let Globokar upre razlagi, da sam z
grafičnimi napotki daje navodila za improvizacijo: »Ne, nikakor. Zapisa-
ni simboli so diktat. V tem smislu si bodo interpretacije vedno podobne. V
nobenem od svojih del ne terjam od izvajalcev improvizacije. To želim po-
sebej poudariti. Če potrebujem sodelovanje interpretov, poskušam ustva-
riti samo položaje odvisnosti. Tako predpisujem pri enem izvajalcu ritem,
dinamiko in zvočno barvo, ne pa tudi napotkov za višino tona. Ti so na-
menjeni sosedu, pri katerem pa zato manjka kakšen drug parameter itd.
Zdaj zahtevam od izvajalcev, da manjkajoči parameter povzamejo iz gra-
diva drugega izvajalca. Tako poskušam izzvati prave kreativne sposobnosti
človeka. Po mojem prepričanju preobremenjujemo in ponižujemo izvajal-
ca, če rečemo: ‚Storite, kar hočete.‘«55
Globokar torej ne zagovarja gole improvizacije, kjer bi vloga skladate-
lja odpadla in bi bila struktura povsem razgrajena. Struktura ostaja, matri-
ca je osnovana. Podane so pozicije, pravila igre in pomembne so relacije ter
funkcije izvajalcev v sistemu. Vzporednico lahko zarišemo s strukturaliz-
mom na sledi jezikoslovca Ferdinanda de Saussura (1857–1913). Jezik kot
sistem znakov Saussure primerja s šahom in ugotavlja, da določeno stanje
'Odprto' je enačica za iznajdljivost.« (Zapis je iz leta 1996.) Vinko Globokar, Laboratorium, 150.
53 N. d., 219.
54 N. d., 227.
55 N. d., 217.
