Page 30 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 30
Transumetnost
improvizacija. Globokar veliko pozornosti namenja razmisleku o improvi-
zaciji, ki je po njegovem »zelo zapleten socialni in psihološki proces, pri ka-
terem nikoli ne vemo, kako in kam se bo razvijal.«48 Ker ne vemo, kam nas
pelje, je pri improvizaciji »bistveno tveganje – kot tudi sicer v življenju.«49
***
Tipanje meja medija, kot ga izvajata Cage in njegova generacija, lahko
razumemo kot skrajnost znotrajumetniške kritike, sicer značilne za mo-
dernistične tokove. Cage, Joyce, Beuys (ki postavi radikalno trditev, da je
vse umetnost) imajo v tem smislu skupni imenovalec – predstavljajo niz
ustvarjalcev, ki z znotrajmedijskim raziskovanjem medij privedejo do skraj-
nih meja, stopijo preko in pokažejo, da so meje pravzaprav popustile, da so
bile umetno konstruirane in jih dejansko lahko odmislimo. Cage v inter-
vjuju (leta 1978) odgovarja: »Mislim, da je moderna umetnost spremenila
življenje v umetnost, mislim, da je prišel čas, da življenje (z življenjem mi-
slim npr. vlado, socialna pravila in vse te zadeve) spremeni okolje in vse dru-
go v umetnost.«50 Ti prispevki učijo o prostem prehajanju med umetnostjo
in življenjem, ki v skrajnosti pomeni življenje kot umetnost ali umetnost
kot življenje, če ne celo le življenje. Kajti kriteriji za umetniško delo tukaj
padajo, saj nobena teorija ne zmore več zaščititi koncepta umetnosti, Wit-
tgensteinovi razredi družinskih podobnosti se razgradijo. Umetnost je po
Weitzu več kot odprt pojem (po Weitzu je roman odprt pojem na tak na-
čin, da lahko v to kategorijo umestimo nov roman, četudi v večini potez
starim kriterijem ne zadosti več) – umetnost se raztopi. Posledično vpraše-
vanje po umetniškosti postane nesmiselno. Umetnost je privedena do ta-
kšnih skrajnosti, da razmišljanje o koncu umetnosti v tej navezavi ni prese-
netljivo. Na vprašanje, kam lahko gre umetnost po tem, ko se je privedla do
lastnih robov in jih zrušila, se lahko ponuja odgovor, kot se je v zvezi s post-
modernistično umetnostjo51 – nazaj ali pa v praznem teku obtiči ter prak-
ticira kombiniranje in rekombiniranje že narejenega.
***
Pot naprej je bila torej težka. Ravno tisto, kar nastaja po opisanem pre-
lomu v polju umetnosti, je predmet te knjige. V njej orisujem nekaj potez
mer: »Igraj v ritmu svojih najmanjših celic, igraj v ritmu svojega srca, igraj v ritmu dneva, igraj v
ritmu ozvezdja.« Prav tam.
48 N. d., 11.
49 N. d., 203.
50 Navedeno po: Vinko Globokar, Laboratorium, 210–211.
51 O tem sem že pisala – glej poglavje Post-modern-izem v: Polona Tratnik, Konec umetnosti – ge-
nealogija modernega diskurza: od Hegla k Dantu, 330–342.
improvizacija. Globokar veliko pozornosti namenja razmisleku o improvi-
zaciji, ki je po njegovem »zelo zapleten socialni in psihološki proces, pri ka-
terem nikoli ne vemo, kako in kam se bo razvijal.«48 Ker ne vemo, kam nas
pelje, je pri improvizaciji »bistveno tveganje – kot tudi sicer v življenju.«49
***
Tipanje meja medija, kot ga izvajata Cage in njegova generacija, lahko
razumemo kot skrajnost znotrajumetniške kritike, sicer značilne za mo-
dernistične tokove. Cage, Joyce, Beuys (ki postavi radikalno trditev, da je
vse umetnost) imajo v tem smislu skupni imenovalec – predstavljajo niz
ustvarjalcev, ki z znotrajmedijskim raziskovanjem medij privedejo do skraj-
nih meja, stopijo preko in pokažejo, da so meje pravzaprav popustile, da so
bile umetno konstruirane in jih dejansko lahko odmislimo. Cage v inter-
vjuju (leta 1978) odgovarja: »Mislim, da je moderna umetnost spremenila
življenje v umetnost, mislim, da je prišel čas, da življenje (z življenjem mi-
slim npr. vlado, socialna pravila in vse te zadeve) spremeni okolje in vse dru-
go v umetnost.«50 Ti prispevki učijo o prostem prehajanju med umetnostjo
in življenjem, ki v skrajnosti pomeni življenje kot umetnost ali umetnost
kot življenje, če ne celo le življenje. Kajti kriteriji za umetniško delo tukaj
padajo, saj nobena teorija ne zmore več zaščititi koncepta umetnosti, Wit-
tgensteinovi razredi družinskih podobnosti se razgradijo. Umetnost je po
Weitzu več kot odprt pojem (po Weitzu je roman odprt pojem na tak na-
čin, da lahko v to kategorijo umestimo nov roman, četudi v večini potez
starim kriterijem ne zadosti več) – umetnost se raztopi. Posledično vpraše-
vanje po umetniškosti postane nesmiselno. Umetnost je privedena do ta-
kšnih skrajnosti, da razmišljanje o koncu umetnosti v tej navezavi ni prese-
netljivo. Na vprašanje, kam lahko gre umetnost po tem, ko se je privedla do
lastnih robov in jih zrušila, se lahko ponuja odgovor, kot se je v zvezi s post-
modernistično umetnostjo51 – nazaj ali pa v praznem teku obtiči ter prak-
ticira kombiniranje in rekombiniranje že narejenega.
***
Pot naprej je bila torej težka. Ravno tisto, kar nastaja po opisanem pre-
lomu v polju umetnosti, je predmet te knjige. V njej orisujem nekaj potez
mer: »Igraj v ritmu svojih najmanjših celic, igraj v ritmu svojega srca, igraj v ritmu dneva, igraj v
ritmu ozvezdja.« Prav tam.
48 N. d., 11.
49 N. d., 203.
50 Navedeno po: Vinko Globokar, Laboratorium, 210–211.
51 O tem sem že pisala – glej poglavje Post-modern-izem v: Polona Tratnik, Konec umetnosti – ge-
nealogija modernega diskurza: od Hegla k Dantu, 330–342.
