Page 29 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 29
Odpiranje: k transumetnosti
tnost mu pomeni »dopuščanje dogajanja prihoda resnice bivajočega« v
smislu »snovanja«.43 Umetnost je tako zanj »neko nastajanje in dogaja-
nje resnice«.44 Nasprotno pa se dogodek v skladu s komunikacijsko paradi-
gmo šele zgodi za sprejemnika. In ker se ne zgodi enkrat kot trajno razode-
tje resnice brez učinkov v času, ga raje razumimo kot proces, torej kot do-
gajanje. Dogajanje nima konca, lahko bledi, se odmika, transformira, a se
ne zaključi v končni točki daljice, kjer se zgodi razodetje resnice, temveč se
razpreda, navezuje naprej, razpleta in ponovno zapleta, prav tako se ne prič-
ne v točki začetka, saj sprejemnik vselej že prej je in veliko prinaša s seboj,
umetniško dogajanje se zgolj priključi, vstopi, lahko kot obogatitev ali kot
motnja. V območju odprtosti ne moremo računati na trdne in zaključene
rezultate. Prej kot predvidevanje rezultatov in popolni nadzor nad proce-
som zavlada princip eksperimentalnosti, kjer moramo računati z določeno
stopnjo nepredvidljivosti.
Odprta matrica kot odpor: tveganje, agens, boj
John Cage je bil nosilec rušilnega vala s svojo zamislijo o tem, da je vse, kar
zveni, glasba: toni, šumi, industrijski ropot. Nekoliko prej, po vojni, so se v
nemškem mestecu Darmstadt uveljavili mladi skladatelji, ki so se nasloni-
li na dvanajsttonski sistem in na Antona Weberna, učenca Arnolda Schön-
berga: Luciano Bernio, Pierre Boulez, Georgy Ligeti, Luigi Nono, Karl-
heinz Stockhausen idr. Ti, danes spoštovani glasbeniki, so teorijo o glasbi
utemeljili na strogi racionalnosti, na matematičnih načelih, na polnem nad-
zoru glasbenih parametrov. Glasbenik se je iz vloge bohema dvignil na ra-
ven znanstvenika, filozofa, sociologa, kot zapiše Vinko Globokar.45 Cage-
ov nastop je bil z ozirom na to izgradnjo revolucionaren: »Podžgal je darm-
stadtsko konstruktivistično kompozicijsko racionalnost z uvedbo slučajno-
sti, s prvinami nepredvidljivega. Glasbo je zapisoval s pomočjo kockanja, z
igro s kartami ali s pomočjo kitajskega Ichinga, vse skupaj je osnovano na
podlagi filozofije Zena.«46 Cageov vpliv je bil velik – mlada generacija se je
pričela posluževati slučajnosti. V glasbi se je to še posebej kazalo v tem, da je
bilo vse več kompozicijske odgovornosti prepuščene interpretom, torej glas-
benim izvajalcem.47 S tem se je vloga izvajalca spremenila. Spodbujala se je
43 N. d., 301.
44 N. d., 300.
45 Vinko Globokar, Laboratorium, Ljubljana: Slovenska matica, 2002, 227.
46 Prav tam.
47 Izvajalec se npr. sam odloči, v kakšnem zaporedju bo igral strukture, ki mu jih skladatelj pre-
dloži. Zgovoren je primer Karlheinza Stockhausna iz leta 1969 Aus den sieben Tagen (Iz sedmih
dni), kjer ima izvajalec pred seboj list brez notnega zapisa z nekaj poetičnimi stavki, kot na pri-
tnost mu pomeni »dopuščanje dogajanja prihoda resnice bivajočega« v
smislu »snovanja«.43 Umetnost je tako zanj »neko nastajanje in dogaja-
nje resnice«.44 Nasprotno pa se dogodek v skladu s komunikacijsko paradi-
gmo šele zgodi za sprejemnika. In ker se ne zgodi enkrat kot trajno razode-
tje resnice brez učinkov v času, ga raje razumimo kot proces, torej kot do-
gajanje. Dogajanje nima konca, lahko bledi, se odmika, transformira, a se
ne zaključi v končni točki daljice, kjer se zgodi razodetje resnice, temveč se
razpreda, navezuje naprej, razpleta in ponovno zapleta, prav tako se ne prič-
ne v točki začetka, saj sprejemnik vselej že prej je in veliko prinaša s seboj,
umetniško dogajanje se zgolj priključi, vstopi, lahko kot obogatitev ali kot
motnja. V območju odprtosti ne moremo računati na trdne in zaključene
rezultate. Prej kot predvidevanje rezultatov in popolni nadzor nad proce-
som zavlada princip eksperimentalnosti, kjer moramo računati z določeno
stopnjo nepredvidljivosti.
Odprta matrica kot odpor: tveganje, agens, boj
John Cage je bil nosilec rušilnega vala s svojo zamislijo o tem, da je vse, kar
zveni, glasba: toni, šumi, industrijski ropot. Nekoliko prej, po vojni, so se v
nemškem mestecu Darmstadt uveljavili mladi skladatelji, ki so se nasloni-
li na dvanajsttonski sistem in na Antona Weberna, učenca Arnolda Schön-
berga: Luciano Bernio, Pierre Boulez, Georgy Ligeti, Luigi Nono, Karl-
heinz Stockhausen idr. Ti, danes spoštovani glasbeniki, so teorijo o glasbi
utemeljili na strogi racionalnosti, na matematičnih načelih, na polnem nad-
zoru glasbenih parametrov. Glasbenik se je iz vloge bohema dvignil na ra-
ven znanstvenika, filozofa, sociologa, kot zapiše Vinko Globokar.45 Cage-
ov nastop je bil z ozirom na to izgradnjo revolucionaren: »Podžgal je darm-
stadtsko konstruktivistično kompozicijsko racionalnost z uvedbo slučajno-
sti, s prvinami nepredvidljivega. Glasbo je zapisoval s pomočjo kockanja, z
igro s kartami ali s pomočjo kitajskega Ichinga, vse skupaj je osnovano na
podlagi filozofije Zena.«46 Cageov vpliv je bil velik – mlada generacija se je
pričela posluževati slučajnosti. V glasbi se je to še posebej kazalo v tem, da je
bilo vse več kompozicijske odgovornosti prepuščene interpretom, torej glas-
benim izvajalcem.47 S tem se je vloga izvajalca spremenila. Spodbujala se je
43 N. d., 301.
44 N. d., 300.
45 Vinko Globokar, Laboratorium, Ljubljana: Slovenska matica, 2002, 227.
46 Prav tam.
47 Izvajalec se npr. sam odloči, v kakšnem zaporedju bo igral strukture, ki mu jih skladatelj pre-
dloži. Zgovoren je primer Karlheinza Stockhausna iz leta 1969 Aus den sieben Tagen (Iz sedmih
dni), kjer ima izvajalec pred seboj list brez notnega zapisa z nekaj poetičnimi stavki, kot na pri-
