Page 28 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 28
Transumetnost
kovalci po njegovem ne delajo več vidnih vmesnikov, temveč se sama inte-
rakcija pojmuje kot dogodek v nasprotju z nedogodkom v prejšnji »para-
digmi nevidnega vmesnika«.38 Sicer pa je Vilém Flusser (1920–1991) že v
osemdesetih letih pisal, da je sodobni svet digitalen in smo zaznamovani z
digitalnim videzom.39
Interakcija, ki se postavlja v ospredje z računalniško kulturo že v osemde-
setih, predvsem pa v devetdesetih letih, se v številnih sodobnih umetniških
delih vpisuje v strukturo, a zgodnje oblike računalniške umetnosti jo vza-
mejo tudi že za svoj predmet, ki ga kritizirajo. Takšne so npr. zgodnje obli-
ke net.arta, še zlasti HTML dekonstrukcije, ki jih dela tandem Jodi v drugi
polovici devetdesetih (1996–97). Po mnenju Inke Arns te oblike net.arta,
ki delajo z materialnim okvirom internetnega medija, gradijo na tehničnem
disfunkcioniranju oziroma na motnjah v medijski komunikaciji – interak-
cija je na ta način radikalno dekonstruirana.40 Jodi izjavlja, da se opira na he-
kerski slogan: ljubimo vaš računalnik, pri čemer računalnik umetnika razu-
meta kot napravo, prek katere stopaš v nekoga, v njegove misli, in pravita:
»Ko gledalec gleda najino delo, sva v njegovem računalniku.«41
***
Odprto, mrežno delo, ki se bodisi odpira v Ecovem ali Barthesovem smi-
slu kot tekst bodisi temelji na vzajemni komunikaciji ali pa je zgrajeno na
točki recepcije (kot Jodi izhaja iz gledalca, ki je identificiran z računalni-
kom), kaže nastop komunikacijske paradigme, kjer se umetniško delo kot
artefakt umika – četudi še imamo izdelek, je bistven proces branja, proces
odjemanja, recepcije, in dejstvo same komunikacije. Umetniško »delo« ni
več umetniško v delu za delo, delovanju za izdelek (v proizvodnji) in v sa-
mem delu, izdelku (proizvodu), ampak se vsakič nekomu zgodi, je kvečje-
mu platforma za mnoštvo enkratnih dogodkov. To ni več umetniško delo,
kot ga razume Heidegger: »V delu je na delu dogodek [Geschehnis] resni-
ce in sicer na način dela. V skladu s tem je bistvo umetnosti vnaprej dolo-
čeno kot postavljanje resnice v delo [Ins-Werk-Setzen der Wahrheit].«42
Moment dogodka je pri Heideggerju postavljen v samo delo, kajti ume-
38 Lev Manovich, »Interaction as Aesthetic Event«,
39 Vilém Flusser, Digitalni videz, Ljubljana: Študentska založba (zbirka Koda), 2000.
40 Inke Arns, »The Birth of Net Art Stems from an Accident. Comments about net.art in Eu-
rope from 1993–2000«, inke_jpgs/arns.html>, 22. 4. 2008.
41 Tilman Baumgärtel, »Interview with Jodi«, html>, 22. 4. 2008.
42 Martin Heidegger, »Izvir umetniškega dela«, v: Izbrane razprave, Ljubljana: Cankarjeva za-
ložba, 1967, 300.
kovalci po njegovem ne delajo več vidnih vmesnikov, temveč se sama inte-
rakcija pojmuje kot dogodek v nasprotju z nedogodkom v prejšnji »para-
digmi nevidnega vmesnika«.38 Sicer pa je Vilém Flusser (1920–1991) že v
osemdesetih letih pisal, da je sodobni svet digitalen in smo zaznamovani z
digitalnim videzom.39
Interakcija, ki se postavlja v ospredje z računalniško kulturo že v osemde-
setih, predvsem pa v devetdesetih letih, se v številnih sodobnih umetniških
delih vpisuje v strukturo, a zgodnje oblike računalniške umetnosti jo vza-
mejo tudi že za svoj predmet, ki ga kritizirajo. Takšne so npr. zgodnje obli-
ke net.arta, še zlasti HTML dekonstrukcije, ki jih dela tandem Jodi v drugi
polovici devetdesetih (1996–97). Po mnenju Inke Arns te oblike net.arta,
ki delajo z materialnim okvirom internetnega medija, gradijo na tehničnem
disfunkcioniranju oziroma na motnjah v medijski komunikaciji – interak-
cija je na ta način radikalno dekonstruirana.40 Jodi izjavlja, da se opira na he-
kerski slogan: ljubimo vaš računalnik, pri čemer računalnik umetnika razu-
meta kot napravo, prek katere stopaš v nekoga, v njegove misli, in pravita:
»Ko gledalec gleda najino delo, sva v njegovem računalniku.«41
***
Odprto, mrežno delo, ki se bodisi odpira v Ecovem ali Barthesovem smi-
slu kot tekst bodisi temelji na vzajemni komunikaciji ali pa je zgrajeno na
točki recepcije (kot Jodi izhaja iz gledalca, ki je identificiran z računalni-
kom), kaže nastop komunikacijske paradigme, kjer se umetniško delo kot
artefakt umika – četudi še imamo izdelek, je bistven proces branja, proces
odjemanja, recepcije, in dejstvo same komunikacije. Umetniško »delo« ni
več umetniško v delu za delo, delovanju za izdelek (v proizvodnji) in v sa-
mem delu, izdelku (proizvodu), ampak se vsakič nekomu zgodi, je kvečje-
mu platforma za mnoštvo enkratnih dogodkov. To ni več umetniško delo,
kot ga razume Heidegger: »V delu je na delu dogodek [Geschehnis] resni-
ce in sicer na način dela. V skladu s tem je bistvo umetnosti vnaprej dolo-
čeno kot postavljanje resnice v delo [Ins-Werk-Setzen der Wahrheit].«42
Moment dogodka je pri Heideggerju postavljen v samo delo, kajti ume-
38 Lev Manovich, »Interaction as Aesthetic Event«,
39 Vilém Flusser, Digitalni videz, Ljubljana: Študentska založba (zbirka Koda), 2000.
40 Inke Arns, »The Birth of Net Art Stems from an Accident. Comments about net.art in Eu-
rope from 1993–2000«,
41 Tilman Baumgärtel, »Interview with Jodi«,
42 Martin Heidegger, »Izvir umetniškega dela«, v: Izbrane razprave, Ljubljana: Cankarjeva za-
ložba, 1967, 300.
