Page 25 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 25
Odpiranje: k transumetnosti
cept »možnosti« v filozofiji odraža razširjeno tendenco v sodobni znanosti,
zavračanje statičnega, silogističnega razumevanja reda in šibitev intelektu-
alne avtoritete v osebno odločitev, izbor in družbeni kontekst. Zato pa Eco
koncept odprtosti, ki ga povezuje s poljem možnosti, razume kot simptom
»splošnega zloma koncepta vzročnosti.«28
Od proizvodnje h komunikaciji
S poststrukturalističnimi in semiotičnimi teorijami se izkaže, da se od-
prto delo ali tekst po Barthesu povezuje s spodbujanjem bralnih procesov
oziroma z visoko stopnjo interaktivnosti. Delo (berljivi tekst) ima trdno
strukturo in zavezuje k pasivnemu branju oziroma recepciji, zahteva deši-
friranje, prek katerega je moč priti do končnega, trdnega, enotnega pome-
na. Pisljivi tekst ali tekst pa je strukturiran kot intertekstualna mreža s ti-
soč vhodi, ki nima pravega začetka in konca, omogoča več vstopov in nima
dokončnega pomena. Namesto artefakta, ki bi ga lahko zgrabili, je pred
nami odprt proces. To je dinamični, odprti model igre, procesualne pro-
izvodnje in procesov branja. Prek interaktivnosti se bralca spodbuja k ak-
tivnemu sodelovanju. Tekst ga zaplete v igro. To obenem pomeni, da tekst
ne more obstajati brez bralca, z njim se šele rojeva, in to vsakič. Barthes
se zaveda, da obstaja »neko mesto, na katerem je ta mnogoterost združe-
na, in to mesto ni avtor, kakor se je govorilo doslej, to mesto je bralec. Prav
bralec je tisti prostor, v katerega se vpisujejo /…/ vsi citati, ki sestavljajo pi-
sanje. Enotnost teksta ne obstaja v točki njegovega izvora, ampak v točki
njegovega sprejema.«29 In sklepa: »rojstvo bralca je treba plačati s smrtjo
Avtorja.«30
Odprtost tudi za Eca pomeni premestitev na naslovnika. Delo je odpr-
to, ko ima množico pomenov, ki jih mora sprejemnik loviti in najti, kar pa
je odvisno tudi od tega, kako se počuti v danem trenutku. Naslovnik je po-
vabljen v igro stimulov in odzivov, ki je odvisna od njegove unikatne kapa-
citete za senzibilno recepcijo dela (od njegove kulture, sestave okusov, oseb-
nih nagibov in predsodkov) – njegovo razumevanje izvirnika je vselej spre-
menjeno glede na določene in individualne perspektive. Tako ni enega sa-
mega pravega načina branja, ki bi ga avtor predpisal. Komunikacija med
oddajnikom (umetnikom) in sprejemnikom (publiko) je na ta način v ne-
nehnem procesu iskanja ujemanja, v lovljenju in približevanju, pravzaprav
pa neprestano spodletava.
28 N. d., 15.
29 Roland Barthes, »Smrt Avtorja«, 23.
30 Prav tam.
cept »možnosti« v filozofiji odraža razširjeno tendenco v sodobni znanosti,
zavračanje statičnega, silogističnega razumevanja reda in šibitev intelektu-
alne avtoritete v osebno odločitev, izbor in družbeni kontekst. Zato pa Eco
koncept odprtosti, ki ga povezuje s poljem možnosti, razume kot simptom
»splošnega zloma koncepta vzročnosti.«28
Od proizvodnje h komunikaciji
S poststrukturalističnimi in semiotičnimi teorijami se izkaže, da se od-
prto delo ali tekst po Barthesu povezuje s spodbujanjem bralnih procesov
oziroma z visoko stopnjo interaktivnosti. Delo (berljivi tekst) ima trdno
strukturo in zavezuje k pasivnemu branju oziroma recepciji, zahteva deši-
friranje, prek katerega je moč priti do končnega, trdnega, enotnega pome-
na. Pisljivi tekst ali tekst pa je strukturiran kot intertekstualna mreža s ti-
soč vhodi, ki nima pravega začetka in konca, omogoča več vstopov in nima
dokončnega pomena. Namesto artefakta, ki bi ga lahko zgrabili, je pred
nami odprt proces. To je dinamični, odprti model igre, procesualne pro-
izvodnje in procesov branja. Prek interaktivnosti se bralca spodbuja k ak-
tivnemu sodelovanju. Tekst ga zaplete v igro. To obenem pomeni, da tekst
ne more obstajati brez bralca, z njim se šele rojeva, in to vsakič. Barthes
se zaveda, da obstaja »neko mesto, na katerem je ta mnogoterost združe-
na, in to mesto ni avtor, kakor se je govorilo doslej, to mesto je bralec. Prav
bralec je tisti prostor, v katerega se vpisujejo /…/ vsi citati, ki sestavljajo pi-
sanje. Enotnost teksta ne obstaja v točki njegovega izvora, ampak v točki
njegovega sprejema.«29 In sklepa: »rojstvo bralca je treba plačati s smrtjo
Avtorja.«30
Odprtost tudi za Eca pomeni premestitev na naslovnika. Delo je odpr-
to, ko ima množico pomenov, ki jih mora sprejemnik loviti in najti, kar pa
je odvisno tudi od tega, kako se počuti v danem trenutku. Naslovnik je po-
vabljen v igro stimulov in odzivov, ki je odvisna od njegove unikatne kapa-
citete za senzibilno recepcijo dela (od njegove kulture, sestave okusov, oseb-
nih nagibov in predsodkov) – njegovo razumevanje izvirnika je vselej spre-
menjeno glede na določene in individualne perspektive. Tako ni enega sa-
mega pravega načina branja, ki bi ga avtor predpisal. Komunikacija med
oddajnikom (umetnikom) in sprejemnikom (publiko) je na ta način v ne-
nehnem procesu iskanja ujemanja, v lovljenju in približevanju, pravzaprav
pa neprestano spodletava.
28 N. d., 15.
29 Roland Barthes, »Smrt Avtorja«, 23.
30 Prav tam.
