Page 26 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 26
Transumetnost
K zavesti o interpretacijski odprtosti in nujni sovisnosti ali prepletu te-
ksta ter bralca (interpreta) je pomembno prispeval Hans-Georg Gadamer
(1900–2002) leta 1960, ko se je zavedal, da subjektivnost interpreta vselej
vstopa v dogajanje izročila in se je ne da preseči. Vselej se gibljemo znotraj
horizontov interpretacije: »Kajti vse je tekst«.31
Ko »delo« ni več samoumevna, samozadostna entiteta z zaprto struk-
turo, postane takšno, kot je svet za postkartezijanske filozofe. Eco se re-
ferira na Mauricea Merleau-Pontyja (1908–1961) in njegovo zagovarjanje
odprtosti reprezentacij in uvajanje dvoumnosti v epistemologijo – dvou-
mnost ne predstavlja nepopolnosti v naravi eksistence oziroma zavesti,
temveč je prav njena definicija.32 Merleau-Ponty si zastavlja vprašanje, kako
se nam lahko karkoli kdajkoli zares predstavi, če pa sinteza ni nikoli dose-
žena: »Toda kako imam lahko izkustvo sveta kot pozitivno eksistirajoč in-
dividuum, ko pa ga noben od perspektivnih pogledov nanj, ki jih zavza-
mem, ne izčrpa, ko pa so njegovi horizonti vselej odprti in ko nam, po dru-
gi strani, nobena vednost, niti znanstvena vednost, ne daje nespremenlji-
ve formule facies totius universi? Kako se nam lahko katerakoli stvar sploh
kdaj zares predstavi, ko pa sinteza ni nikoli dosežena in ko lahko vedno pri-
čakujem, da se bo sesula in zdrsnila na status preproste iluzije? /…/ Tako se
zdi, da smo prišli do protislovja: vera v stvar in v svet lahko pomeni le pred-
postavko dokončane sinteze – in medtem je tak zaključek nemogoč zara-
di same narave perspektiv, ki so med seboj povezane, ker se vsaka od njih s
svojimi horizonti v neskončnost navezuje na druge perspektive.«33 Bistve-
nega pomena je to, da se nam objekt, pa tudi svet, vselej kažeta kot odpr-
ta in lahko zato vselej obljubljata bodoče percepcije. Zaključeno delo nam,
nasprotno, kaže svet kot evklidski prostor, kot bi bil pristopen geometru
od zunaj. Obenem pa so ti postevklidski sistemi v skladu z moderno zna-
nostjo, dodaja Eco. Najdemo številne analogije, ki razkrivajo sorodnosti v
igri problemov na raznovrstnih področjih sodobne kulture in ki kažejo na
skupne elemente v novem načinu gledanja na svet. Novi kanoni in zahte-
ve konvergirajo, tako pa tudi umetniške oblike odražajo strukturalne ho-
mologije. Odprto delo in delo v gibanju s konceptoma odprtosti in dinami-
ke priklicujeta koncepta nedoločnosti in diskontinuitete iz kvantne fizike,
obenem pa ponazarjata številne situacije iz einsteinovske fizike.34
31 Hans-Georg Gadamer, Resnica in metoda, Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literat-
ura, 2001, 202.
32 Merleau-Ponty po Ecu. Umberto Eco, The Open Work, 17. Citirano delo: Maurice Merleau-
Ponty, Phénoménologie de la perception, Pariz: Gallimard, 1945, 381–383.
33 Maurice Merleau-Ponty, Phénoménologie de la perception, Pariz: Gallimard, 2009, 387.
34 Umberto Eco, The Open Work, 17–18.
K zavesti o interpretacijski odprtosti in nujni sovisnosti ali prepletu te-
ksta ter bralca (interpreta) je pomembno prispeval Hans-Georg Gadamer
(1900–2002) leta 1960, ko se je zavedal, da subjektivnost interpreta vselej
vstopa v dogajanje izročila in se je ne da preseči. Vselej se gibljemo znotraj
horizontov interpretacije: »Kajti vse je tekst«.31
Ko »delo« ni več samoumevna, samozadostna entiteta z zaprto struk-
turo, postane takšno, kot je svet za postkartezijanske filozofe. Eco se re-
ferira na Mauricea Merleau-Pontyja (1908–1961) in njegovo zagovarjanje
odprtosti reprezentacij in uvajanje dvoumnosti v epistemologijo – dvou-
mnost ne predstavlja nepopolnosti v naravi eksistence oziroma zavesti,
temveč je prav njena definicija.32 Merleau-Ponty si zastavlja vprašanje, kako
se nam lahko karkoli kdajkoli zares predstavi, če pa sinteza ni nikoli dose-
žena: »Toda kako imam lahko izkustvo sveta kot pozitivno eksistirajoč in-
dividuum, ko pa ga noben od perspektivnih pogledov nanj, ki jih zavza-
mem, ne izčrpa, ko pa so njegovi horizonti vselej odprti in ko nam, po dru-
gi strani, nobena vednost, niti znanstvena vednost, ne daje nespremenlji-
ve formule facies totius universi? Kako se nam lahko katerakoli stvar sploh
kdaj zares predstavi, ko pa sinteza ni nikoli dosežena in ko lahko vedno pri-
čakujem, da se bo sesula in zdrsnila na status preproste iluzije? /…/ Tako se
zdi, da smo prišli do protislovja: vera v stvar in v svet lahko pomeni le pred-
postavko dokončane sinteze – in medtem je tak zaključek nemogoč zara-
di same narave perspektiv, ki so med seboj povezane, ker se vsaka od njih s
svojimi horizonti v neskončnost navezuje na druge perspektive.«33 Bistve-
nega pomena je to, da se nam objekt, pa tudi svet, vselej kažeta kot odpr-
ta in lahko zato vselej obljubljata bodoče percepcije. Zaključeno delo nam,
nasprotno, kaže svet kot evklidski prostor, kot bi bil pristopen geometru
od zunaj. Obenem pa so ti postevklidski sistemi v skladu z moderno zna-
nostjo, dodaja Eco. Najdemo številne analogije, ki razkrivajo sorodnosti v
igri problemov na raznovrstnih področjih sodobne kulture in ki kažejo na
skupne elemente v novem načinu gledanja na svet. Novi kanoni in zahte-
ve konvergirajo, tako pa tudi umetniške oblike odražajo strukturalne ho-
mologije. Odprto delo in delo v gibanju s konceptoma odprtosti in dinami-
ke priklicujeta koncepta nedoločnosti in diskontinuitete iz kvantne fizike,
obenem pa ponazarjata številne situacije iz einsteinovske fizike.34
31 Hans-Georg Gadamer, Resnica in metoda, Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literat-
ura, 2001, 202.
32 Merleau-Ponty po Ecu. Umberto Eco, The Open Work, 17. Citirano delo: Maurice Merleau-
Ponty, Phénoménologie de la perception, Pariz: Gallimard, 1945, 381–383.
33 Maurice Merleau-Ponty, Phénoménologie de la perception, Pariz: Gallimard, 2009, 387.
34 Umberto Eco, The Open Work, 17–18.
