Page 23 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 23
Odpiranje: k transumetnosti
je jezik kot skupek znakov, ki se na način igre sestavljajo v bolj ali manj na-
ključne celote, pri čemer njihovega dokončnega pomena ni mogoče določi-
ti. »[T]ekst sestavljajo mnogotera pisanja, ki izhajajo iz številnih kultur in
vstopajo v medsebojni dialog, parodijo, oporekanje.«15 Teksta se zato ne da
dokončno razvozlati in priti do pravega, končnega pomena. »Ko se Avtor
enkrat umakne, postane prizadevanje dešifriranja teksta popolnoma od-
večno. Če tekstu dodelimo Avtorje, mu s tem vsilimo neko zajezitev, pripi-
šemo mu nek dokončen označevalec, zamejimo pisanje.«16 Tekst nima do-
končnega označevalca, tudi zamenljive strukture ne, temveč »pisanje ne-
prestano postavlja neke pomene, a vedno le zato, da bi se s tem razblinili:
izteče se v sistematično opuščanje pomena.«17
Odprtost se tako postavlja nasproti zaključenosti dela, tudi za Eca. Od-
prto delo sooča bralca s poljem možnosti in v veliki meri prepušča odloči-
tev bralcu. Pri tem je zanimivo pripomniti, da se Eco naslanja na matema-
tično teorijo informacije in idejo odprtosti.18 Eco predlaga aplikacijo in-
formacijske teorije, ki z matematičnimi pravili meri prenos bitov od vira k
sprejemniku, na prenašanje informacij med ljudmi, s čimer ta postane te-
orija komunikacije. Vir informacij je vselej locus visoke entropije in abso-
lutne razpoložljivosti. Prenos sporočila implicira izbor nekaterih informa-
cij in njihovo organizacijo v označevalski kompleks. Če je sprejemnik stroj,
razmišlja Eco, ima sporočilo bodisi nedvoumni pomen bodisi je prepozna-
no kot hrup. Med ljudmi pa je drugače, saj se v komunikaciji ne referira-
mo na nedvoumno natančno kodo in je prenašanje nabito s konotacijami,
ki odmevajo. Zato pa preprosti referencialni kod, po katerem vsak označe-
valec ustreza točno določenemu označencu, ni več zadovoljiv. Avtor sporo-
čila, ki bo intencionalno strukturiral sporočilo na dvoumen način, bo pre-
drugačil sistem pravil in določil, ki ustvarjajo kod. Dvoumnost estetskega
sporočila je plod preizpraševanja sistema, njegovega reda, reda kot sistema
verjetnosti, je rezultat namernega ne-reda koda, kot je bil vpeljan z entro-
pističnimi značilnostmi nereda vseh virov informacij. Posledično pa tudi
bralca po Ecu ne bi smeli razumeti kot končno stopnjo v procesu komuni-
kacije, temveč kot »prvi korak nove komunikacijske verige, kajti sporočilo,
ki ga je sprejel, je v sebi nov vir možnih informacij«.19
15 N. d., 23.
16 N. d., 22.
17 N. d., 23.
18 Povezavi z informatiko se posebej posveti v poglavju: »Openness, Information, Communica-
tion«, v: Umberto Eco, The Open Work, 44–83.
19 N. d., 67.
je jezik kot skupek znakov, ki se na način igre sestavljajo v bolj ali manj na-
ključne celote, pri čemer njihovega dokončnega pomena ni mogoče določi-
ti. »[T]ekst sestavljajo mnogotera pisanja, ki izhajajo iz številnih kultur in
vstopajo v medsebojni dialog, parodijo, oporekanje.«15 Teksta se zato ne da
dokončno razvozlati in priti do pravega, končnega pomena. »Ko se Avtor
enkrat umakne, postane prizadevanje dešifriranja teksta popolnoma od-
večno. Če tekstu dodelimo Avtorje, mu s tem vsilimo neko zajezitev, pripi-
šemo mu nek dokončen označevalec, zamejimo pisanje.«16 Tekst nima do-
končnega označevalca, tudi zamenljive strukture ne, temveč »pisanje ne-
prestano postavlja neke pomene, a vedno le zato, da bi se s tem razblinili:
izteče se v sistematično opuščanje pomena.«17
Odprtost se tako postavlja nasproti zaključenosti dela, tudi za Eca. Od-
prto delo sooča bralca s poljem možnosti in v veliki meri prepušča odloči-
tev bralcu. Pri tem je zanimivo pripomniti, da se Eco naslanja na matema-
tično teorijo informacije in idejo odprtosti.18 Eco predlaga aplikacijo in-
formacijske teorije, ki z matematičnimi pravili meri prenos bitov od vira k
sprejemniku, na prenašanje informacij med ljudmi, s čimer ta postane te-
orija komunikacije. Vir informacij je vselej locus visoke entropije in abso-
lutne razpoložljivosti. Prenos sporočila implicira izbor nekaterih informa-
cij in njihovo organizacijo v označevalski kompleks. Če je sprejemnik stroj,
razmišlja Eco, ima sporočilo bodisi nedvoumni pomen bodisi je prepozna-
no kot hrup. Med ljudmi pa je drugače, saj se v komunikaciji ne referira-
mo na nedvoumno natančno kodo in je prenašanje nabito s konotacijami,
ki odmevajo. Zato pa preprosti referencialni kod, po katerem vsak označe-
valec ustreza točno določenemu označencu, ni več zadovoljiv. Avtor sporo-
čila, ki bo intencionalno strukturiral sporočilo na dvoumen način, bo pre-
drugačil sistem pravil in določil, ki ustvarjajo kod. Dvoumnost estetskega
sporočila je plod preizpraševanja sistema, njegovega reda, reda kot sistema
verjetnosti, je rezultat namernega ne-reda koda, kot je bil vpeljan z entro-
pističnimi značilnostmi nereda vseh virov informacij. Posledično pa tudi
bralca po Ecu ne bi smeli razumeti kot končno stopnjo v procesu komuni-
kacije, temveč kot »prvi korak nove komunikacijske verige, kajti sporočilo,
ki ga je sprejel, je v sebi nov vir možnih informacij«.19
15 N. d., 23.
16 N. d., 22.
17 N. d., 23.
18 Povezavi z informatiko se posebej posveti v poglavju: »Openness, Information, Communica-
tion«, v: Umberto Eco, The Open Work, 44–83.
19 N. d., 67.
