Page 22 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 22
Transumetnost
Odprto delo predstavlja klic po nedefiniranosti. Simbolisti so med prvimi,
ki uporabljajo simbole kot komunikacijske kanale za nedefinirano.
Roland Barthes (1915–1980) nekaj let kasneje (1968) piše o smrti Avtor-
ja in rojstvu bralca v kratkem spisu »Smrt Avtorja«.10 Besedilo je bilo zelo
vplivno – nanj se je npr. oprl tudi Stuart Hall, ključni mislec birmingham-
ske šole kulturnih študijev, da je predstavil teorijo o različnih branjih medij-
skega teksta – Hall piše o televizijskem diskurzu – in bil z njo zelo vpliven
na področju kulturnih študijev in komunikologije.11 Barthes detektira me-
njavo paradigem – od paradigme Avtorja, ki se je razvila z moderno dobo in
v skladu s katero je »oseba« avtorja prek pozitivizma na osnovi kapitalistič-
ne ideologije dobila največji pomen, po Barthesovem opažanju prehajamo na
novo paradigmo. »V Franciji je Mallarmé nedvomno prvi videl in predvi-
del nujnost vstopa samega jezika v vseh njegovih razsežnostih, in sicer na me-
sto tistega, ki je dotlej veljal za njegovega lastnika; zanj, kot tudi za nas, je ti-
sti, ki govori, jezik in ne avtor«.12 V skladu s prejšnjo paradigmo je Avtor na-
pisal delo, pri čemer naj bi se knjiga napajala iz Avtorja, torej je avtor obsta-
jal pred njo, zanjo mislil, trpel in živel. Avtor je svojemu delu predhoden (kot
je oče pred svojim otrokom) in je tisti, ki priklicuje, slika, beleži, reproduci-
ra neko zamisel – gre za nekakšno posnemanje, mimezis predhodno obstoje-
čega. V skladu z novo paradigmo pa Avtorja nadomesti moderni pisar, ki se
rodi hkrati s svojim tekstom, kajti ves tekst je neprestano tu in sedaj. Moder-
ni pisar proizvaja, deluje v procesu. Pisanje modernega pisarja Barthes na sle-
di oxfordske filozofije jezika prepozna kot performativ (ki se pojavlja izključ-
no v prvi osebi sedanjika) – pisati tako pomeni, da izjavljanje ne nosi nobe-
ne druge vsebine (nobene druge izjave) kot le dejanje lastnega izgovarjanja.13
V tem spisu Barthes zagovarja dva poststrukturalistična vidika: 1. tekst
je intertekst, je sečišče intertekstualnosti, intertekstualna igra in 2. ozna-
čevalci drsijo. »Zdaj vemo, da tekst ni zaporedje besed, iz katerega bi izža-
reval en sam, na nek način teološki pomen (ki bi bil ‚sporočilo‘ Avtorja-Bo-
ga), ampak je prostor s številnimi dimenzijami, v katerih se povezujejo in
si nasprotujejo raznolika pisanja. Toda nobeno od njih ni izvorno: tekst je
tkivo citatov, ki izhajajo iz tisoč različnih žarišč kulture.«14 Kar je v tekstu,
10 Roland Barthes, »Smrt Avtorja«, v: Aleš Pogačnik (ur.), Sodobna literarna teorija: zbornik,
Ljubljana: Krtina, 1995. Glej še kasnejše besedilo na to temo: Roland Barthes, »From Work to
Text«, v: Image, Music, Text, London: Fontana Press, 1977.
11 Stuart Hall, »Encoding, Decoding«, v: Simon During (ur.), The Cultural Studies Reader,
New York: Routledge, 1993, 507–517.
12 Roland Barthes, »Smrt Avtorja«, 20.
13 N. d., 21–22.
14 N. d., 22.
Odprto delo predstavlja klic po nedefiniranosti. Simbolisti so med prvimi,
ki uporabljajo simbole kot komunikacijske kanale za nedefinirano.
Roland Barthes (1915–1980) nekaj let kasneje (1968) piše o smrti Avtor-
ja in rojstvu bralca v kratkem spisu »Smrt Avtorja«.10 Besedilo je bilo zelo
vplivno – nanj se je npr. oprl tudi Stuart Hall, ključni mislec birmingham-
ske šole kulturnih študijev, da je predstavil teorijo o različnih branjih medij-
skega teksta – Hall piše o televizijskem diskurzu – in bil z njo zelo vpliven
na področju kulturnih študijev in komunikologije.11 Barthes detektira me-
njavo paradigem – od paradigme Avtorja, ki se je razvila z moderno dobo in
v skladu s katero je »oseba« avtorja prek pozitivizma na osnovi kapitalistič-
ne ideologije dobila največji pomen, po Barthesovem opažanju prehajamo na
novo paradigmo. »V Franciji je Mallarmé nedvomno prvi videl in predvi-
del nujnost vstopa samega jezika v vseh njegovih razsežnostih, in sicer na me-
sto tistega, ki je dotlej veljal za njegovega lastnika; zanj, kot tudi za nas, je ti-
sti, ki govori, jezik in ne avtor«.12 V skladu s prejšnjo paradigmo je Avtor na-
pisal delo, pri čemer naj bi se knjiga napajala iz Avtorja, torej je avtor obsta-
jal pred njo, zanjo mislil, trpel in živel. Avtor je svojemu delu predhoden (kot
je oče pred svojim otrokom) in je tisti, ki priklicuje, slika, beleži, reproduci-
ra neko zamisel – gre za nekakšno posnemanje, mimezis predhodno obstoje-
čega. V skladu z novo paradigmo pa Avtorja nadomesti moderni pisar, ki se
rodi hkrati s svojim tekstom, kajti ves tekst je neprestano tu in sedaj. Moder-
ni pisar proizvaja, deluje v procesu. Pisanje modernega pisarja Barthes na sle-
di oxfordske filozofije jezika prepozna kot performativ (ki se pojavlja izključ-
no v prvi osebi sedanjika) – pisati tako pomeni, da izjavljanje ne nosi nobe-
ne druge vsebine (nobene druge izjave) kot le dejanje lastnega izgovarjanja.13
V tem spisu Barthes zagovarja dva poststrukturalistična vidika: 1. tekst
je intertekst, je sečišče intertekstualnosti, intertekstualna igra in 2. ozna-
čevalci drsijo. »Zdaj vemo, da tekst ni zaporedje besed, iz katerega bi izža-
reval en sam, na nek način teološki pomen (ki bi bil ‚sporočilo‘ Avtorja-Bo-
ga), ampak je prostor s številnimi dimenzijami, v katerih se povezujejo in
si nasprotujejo raznolika pisanja. Toda nobeno od njih ni izvorno: tekst je
tkivo citatov, ki izhajajo iz tisoč različnih žarišč kulture.«14 Kar je v tekstu,
10 Roland Barthes, »Smrt Avtorja«, v: Aleš Pogačnik (ur.), Sodobna literarna teorija: zbornik,
Ljubljana: Krtina, 1995. Glej še kasnejše besedilo na to temo: Roland Barthes, »From Work to
Text«, v: Image, Music, Text, London: Fontana Press, 1977.
11 Stuart Hall, »Encoding, Decoding«, v: Simon During (ur.), The Cultural Studies Reader,
New York: Routledge, 1993, 507–517.
12 Roland Barthes, »Smrt Avtorja«, 20.
13 N. d., 21–22.
14 N. d., 22.
