Page 21 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 21
Odpiranje: k transumetnosti
mentalne in intermedijske umetnosti oziroma neoavantgarde. Tukaj je pri-
hajalo do sodelovanja med različnimi evropskimi in ameriškimi umetniki,
ki so kombinirali koreografijo, glasbo, slikarstvo, arhitekturo itd. in oži-
vljali dadaistično delovanje ter utopističnost. Najbolj znano ime, ki prihaja
iz tega okolja, je John Cage, ki postane vpliven po letu 1952.7 Pod njegovim
vplivom kasneje nastane hibridna praksa Fluxusa. Georg Maciunas je orga-
niziral Fluxus festivale (Festa Fluxoru), ki so se naslanjali na tradicijo dada-
ističnih kabaretov in so bili realizirani kot avantgardni glasbeni koncerti,
branje poezije, projekcije ali happeningi (Nemčija, Danska, Švedska, Fran-
cija, 1962–63). »V formalnem smislu so dela Fluxusa odprta in nekonsi-
stentna multimedijska, intermedijska, dekolažna in mixed media dela (ak-
cije, dogodki) in vedenjske oblike.«8
Odpiranje strukture dela
V šestdesetih letih dvajsetega stoletja se tako v praksi kot v teoriji okre-
pi težnja k odprtosti umetniškega dela. Leta 1962 semiotik Umberto Eco
izda knjigo z naslovom Opera aperta (Odprto delo),9 kjer zagovarja odprtost
(pravzaprav skrajno modernističnih) del v smislu nedokončanosti oziro-
ma takšne strukturiranosti, ki omogoča različna branja in več vstopov. Eco
vztraja pri množenju redov (ni enega samega reda), dvoumnosti, pluralno-
sti in polisemiji v umetnosti, prav tako pa na poudarjanju vloge bralca. Kot
primere obravnava moderna dela v procesu (opere in movimento) avtor-
jev: Joyce, Mallarmé, Stockhausen, Berio, Pusseur, Calder. Zavestna poeti-
ka odprtega dela se prvič pojavi v poznem devetnajstem stoletju pri simbo-
listih – Verlaine, sicer pa pri Mallarméju (ki to tudi programsko izjavlja).
ge MA: The MIT Press, 2002; Vincent Katz (ur.), Black Mountain College – Experiment in Art,
Cambridge, MA: The MIT Press, 2002.
7 Leta 1952 je na Black Mountain College izvedel predavanje in performans. S predavanjem o
Huang Pojevi doktrini univerzalnega uma je napovedal sledeči performans, ki je bil izveden v
prostoru ob razstavljeni seriji Rauschenbergovih belih slik, v katerem je bral besedilo o odnosu
zen budizma in glasbe z referencami na mistika Meistra Eckharta, nato pa je bila izvedena kom-
pozicija z radioaparatom, v kateri je Rauschenberg spuščal posnetke s plošč, pianist David Tudor
je igral na prepariran klavir, Charles Olson in Mary Caroline Richards sta brala poezijo, Merce
Cunningham je plesal, skladatelj Jay Watt je igral na eksotične instrumente itd. S predavanji na
New School for Social Research v New Yorku od leta 1956 dalje je pognal umetniško-raziskoval-
no večmedijsko delovanje. Z njim so sodelovali slikarji, filmski umetniki, pesniki in skladatelji:
Allan Kaprow, Jackson MacLow, George Brecht, Al Hansen, Dick Higgins. Slednji je bil ključ-
na osebnost pri uvajanju intermedijske umetnosti.
8 Miško Šuvaković, »Strategije i taktike performans umetnosti«, 169.
9 Glej redigirano, obsežnejšo različico v angleškem jeziku: Umberto Eco, The Open Work, Cam-
bridge, Mass.: Harvard University Press, 1989.
mentalne in intermedijske umetnosti oziroma neoavantgarde. Tukaj je pri-
hajalo do sodelovanja med različnimi evropskimi in ameriškimi umetniki,
ki so kombinirali koreografijo, glasbo, slikarstvo, arhitekturo itd. in oži-
vljali dadaistično delovanje ter utopističnost. Najbolj znano ime, ki prihaja
iz tega okolja, je John Cage, ki postane vpliven po letu 1952.7 Pod njegovim
vplivom kasneje nastane hibridna praksa Fluxusa. Georg Maciunas je orga-
niziral Fluxus festivale (Festa Fluxoru), ki so se naslanjali na tradicijo dada-
ističnih kabaretov in so bili realizirani kot avantgardni glasbeni koncerti,
branje poezije, projekcije ali happeningi (Nemčija, Danska, Švedska, Fran-
cija, 1962–63). »V formalnem smislu so dela Fluxusa odprta in nekonsi-
stentna multimedijska, intermedijska, dekolažna in mixed media dela (ak-
cije, dogodki) in vedenjske oblike.«8
Odpiranje strukture dela
V šestdesetih letih dvajsetega stoletja se tako v praksi kot v teoriji okre-
pi težnja k odprtosti umetniškega dela. Leta 1962 semiotik Umberto Eco
izda knjigo z naslovom Opera aperta (Odprto delo),9 kjer zagovarja odprtost
(pravzaprav skrajno modernističnih) del v smislu nedokončanosti oziro-
ma takšne strukturiranosti, ki omogoča različna branja in več vstopov. Eco
vztraja pri množenju redov (ni enega samega reda), dvoumnosti, pluralno-
sti in polisemiji v umetnosti, prav tako pa na poudarjanju vloge bralca. Kot
primere obravnava moderna dela v procesu (opere in movimento) avtor-
jev: Joyce, Mallarmé, Stockhausen, Berio, Pusseur, Calder. Zavestna poeti-
ka odprtega dela se prvič pojavi v poznem devetnajstem stoletju pri simbo-
listih – Verlaine, sicer pa pri Mallarméju (ki to tudi programsko izjavlja).
ge MA: The MIT Press, 2002; Vincent Katz (ur.), Black Mountain College – Experiment in Art,
Cambridge, MA: The MIT Press, 2002.
7 Leta 1952 je na Black Mountain College izvedel predavanje in performans. S predavanjem o
Huang Pojevi doktrini univerzalnega uma je napovedal sledeči performans, ki je bil izveden v
prostoru ob razstavljeni seriji Rauschenbergovih belih slik, v katerem je bral besedilo o odnosu
zen budizma in glasbe z referencami na mistika Meistra Eckharta, nato pa je bila izvedena kom-
pozicija z radioaparatom, v kateri je Rauschenberg spuščal posnetke s plošč, pianist David Tudor
je igral na prepariran klavir, Charles Olson in Mary Caroline Richards sta brala poezijo, Merce
Cunningham je plesal, skladatelj Jay Watt je igral na eksotične instrumente itd. S predavanji na
New School for Social Research v New Yorku od leta 1956 dalje je pognal umetniško-raziskoval-
no večmedijsko delovanje. Z njim so sodelovali slikarji, filmski umetniki, pesniki in skladatelji:
Allan Kaprow, Jackson MacLow, George Brecht, Al Hansen, Dick Higgins. Slednji je bil ključ-
na osebnost pri uvajanju intermedijske umetnosti.
8 Miško Šuvaković, »Strategije i taktike performans umetnosti«, 169.
9 Glej redigirano, obsežnejšo različico v angleškem jeziku: Umberto Eco, The Open Work, Cam-
bridge, Mass.: Harvard University Press, 1989.
