Page 20 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 20
Transumetnost
tniške discipline, ki so stremele k čistosti medija, zdaj krenejo v nasprotno
smer – v smer mešanja medijev. Vpeljala sta se nova termina: multimedij-
skost (večmedijskost) in intermedijskost (medmedijskost).
Če sta performans3 in happening4 sicer značilna pojava šestdesetih in
zgodnjih sedemdesetih let v zahodni umetnosti in se termin performans
uporablja tudi za eksperimente v neodadaizmu, (dunajskem) akcionizmu
in v Fluxusu, za nekatere body art prakse in dogodke, za Beuysovo soci-
alno skulpturo, za minimalistični in postmodernistični eksperimentalni
balet, eksperimentalne in minimalistične glasbene prakse, postkonceptu-
alne, eklektične postmodernistične tehnoperformanse in za konceptual-
ne performanse v koreografskem plesu, pa sta bila termina retrospektivno
aplicirana tudi na umetniške eksperimentalne akcije na futurističnih veče-
rih in v dadaističnem kabaretu, na konstruktivistične paragledališke eks-
perimente in na nadrealistične seanse.5 Pojav performansa po drugi sve-
tovni vojni je povezan z umetniško šolo Black Mountain College v Severni
Karolini v ZDA.6 Ta je namreč od leta 1933 dalje postajala center eksperi-
3 Performans je po Ameliji Jones režiran ali nerežiran dogodek (angl. event, action), ki ga ume-
tnik/umetnica oziroma izvajalci izvedejo z ali brez publike v javnem ali zasebnem prostoru.
Amelia Jones, Andrew Stephenson (ur.), Performing the Body / Performing the Text, London:
Routledge, 1999; Tracey Warr, Amelia Jones (ur.), The Artist‘s Body, London: Phaidon, 2000.
Glej tudi: Miško Šuvaković, »Strategije i taktike performans umetnosti«, v: Polona Tratnik
(ur.), Art: Resistance, Subversion, Madness, Koper: Monitor ZSA, Annales, 2009, 167–174.
Kako se je v desetih letih poudarek od končnega izdelka (slike) premaknil k performativnosti,
zgovorno ponazarjata naslednja primera: če je v polju slikarstva v petdesetih letih privlačil inte-
res pollockovski performativni subjekt in je bil Jackson Pollock sneman med akcijo slikanja svo-
jih slik (1950), ki so sicer že same napeljevale na predhodno akcijo slikanja, je Yves Klein deset
let pozneje v živo koordiniral performanse, v katerih so nastopajoče s telesi, pomočenimi v bar-
vo, slikale sliko na steni (Antropometrije iz modrega obdobja, 1960).
4 Izraz happening skuje Allan Kaprow leta 1957 in z njim poimenuje kratke, le v grobem zasno-
vane dogodke z nastopajočimi umetniki, ki se jih je publika sprva udeleževala v vrsti. Takšen je
bil tudi njegov happening 18 Happenings in 6 Parts iz leta 1959 – publika se je premikala po pro-
storu in tako doživljala elemente dogodka (skupina, ki je igrala instrumente, ženska, ki je sti-
skala pomaranče, in slikarji, ki so slikali). Happening se je postopno razvil v dogodke v vsakda-
nji dejavnosti. V letih 1962 in 1963 je Kaprow izvedel slovite happeninge, ko je svoje študente
ali prijatelje peljal na nek kraj, kjer so odigrali določeno akcijo. Pri tem je bilo pomembno, da se
je dogodek zgodil na takšni lokaciji, ki je bila oddaljena od umetniškega konteksta. Kot oblika
spontanega izražanja se happening že v zgodnjih šestdesetih letih mednarodno uveljavi (pozna-
mo ga tudi v slovenskem prostoru: OHO). Skozi happeninge se briše ločnica med umetnostjo in
življenjem ter med umetniki in publiko.
5 RoseLee Goldberg, Performance – Live Art 1909 to the Present, London: Thames and Hudson,
1979; RoseLee Goldberg, Performance – Live Art since the 60s, London: Thames and Hudson,
1998; Miško Šuvaković, »Strategije i taktike performans umetnosti«.
6 Mark Hedden, »Notes on Theater at Black Mountain College (1948–1952)«, Forma, št. 9,
Cambridge, 1969, 18–20. Marry Emma Harris, The Arts at Black Mountain College, Cambrid-
tniške discipline, ki so stremele k čistosti medija, zdaj krenejo v nasprotno
smer – v smer mešanja medijev. Vpeljala sta se nova termina: multimedij-
skost (večmedijskost) in intermedijskost (medmedijskost).
Če sta performans3 in happening4 sicer značilna pojava šestdesetih in
zgodnjih sedemdesetih let v zahodni umetnosti in se termin performans
uporablja tudi za eksperimente v neodadaizmu, (dunajskem) akcionizmu
in v Fluxusu, za nekatere body art prakse in dogodke, za Beuysovo soci-
alno skulpturo, za minimalistični in postmodernistični eksperimentalni
balet, eksperimentalne in minimalistične glasbene prakse, postkonceptu-
alne, eklektične postmodernistične tehnoperformanse in za konceptual-
ne performanse v koreografskem plesu, pa sta bila termina retrospektivno
aplicirana tudi na umetniške eksperimentalne akcije na futurističnih veče-
rih in v dadaističnem kabaretu, na konstruktivistične paragledališke eks-
perimente in na nadrealistične seanse.5 Pojav performansa po drugi sve-
tovni vojni je povezan z umetniško šolo Black Mountain College v Severni
Karolini v ZDA.6 Ta je namreč od leta 1933 dalje postajala center eksperi-
3 Performans je po Ameliji Jones režiran ali nerežiran dogodek (angl. event, action), ki ga ume-
tnik/umetnica oziroma izvajalci izvedejo z ali brez publike v javnem ali zasebnem prostoru.
Amelia Jones, Andrew Stephenson (ur.), Performing the Body / Performing the Text, London:
Routledge, 1999; Tracey Warr, Amelia Jones (ur.), The Artist‘s Body, London: Phaidon, 2000.
Glej tudi: Miško Šuvaković, »Strategije i taktike performans umetnosti«, v: Polona Tratnik
(ur.), Art: Resistance, Subversion, Madness, Koper: Monitor ZSA, Annales, 2009, 167–174.
Kako se je v desetih letih poudarek od končnega izdelka (slike) premaknil k performativnosti,
zgovorno ponazarjata naslednja primera: če je v polju slikarstva v petdesetih letih privlačil inte-
res pollockovski performativni subjekt in je bil Jackson Pollock sneman med akcijo slikanja svo-
jih slik (1950), ki so sicer že same napeljevale na predhodno akcijo slikanja, je Yves Klein deset
let pozneje v živo koordiniral performanse, v katerih so nastopajoče s telesi, pomočenimi v bar-
vo, slikale sliko na steni (Antropometrije iz modrega obdobja, 1960).
4 Izraz happening skuje Allan Kaprow leta 1957 in z njim poimenuje kratke, le v grobem zasno-
vane dogodke z nastopajočimi umetniki, ki se jih je publika sprva udeleževala v vrsti. Takšen je
bil tudi njegov happening 18 Happenings in 6 Parts iz leta 1959 – publika se je premikala po pro-
storu in tako doživljala elemente dogodka (skupina, ki je igrala instrumente, ženska, ki je sti-
skala pomaranče, in slikarji, ki so slikali). Happening se je postopno razvil v dogodke v vsakda-
nji dejavnosti. V letih 1962 in 1963 je Kaprow izvedel slovite happeninge, ko je svoje študente
ali prijatelje peljal na nek kraj, kjer so odigrali določeno akcijo. Pri tem je bilo pomembno, da se
je dogodek zgodil na takšni lokaciji, ki je bila oddaljena od umetniškega konteksta. Kot oblika
spontanega izražanja se happening že v zgodnjih šestdesetih letih mednarodno uveljavi (pozna-
mo ga tudi v slovenskem prostoru: OHO). Skozi happeninge se briše ločnica med umetnostjo in
življenjem ter med umetniki in publiko.
5 RoseLee Goldberg, Performance – Live Art 1909 to the Present, London: Thames and Hudson,
1979; RoseLee Goldberg, Performance – Live Art since the 60s, London: Thames and Hudson,
1998; Miško Šuvaković, »Strategije i taktike performans umetnosti«.
6 Mark Hedden, »Notes on Theater at Black Mountain College (1948–1952)«, Forma, št. 9,
Cambridge, 1969, 18–20. Marry Emma Harris, The Arts at Black Mountain College, Cambrid-
