Page 121 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 121
mosvajanje
ali osamosvojitev?
Studio Ljubljana
2. IX. 1991
Dober večer!
Če kdaj pa kdaj pokukate v nekdanje glasilo SZDL, ste prav gotovo naleteli na tole va-
bilo k nakupu knjige Sto osamosvojitvenih dni: »Če kupite le eno knjigo na leto, potem naj
bo to knjiga, ki je zanimivo in razburljivo branje, če kupite več kot eno knjigo na leto, med
njimi ne more manjkati knjiga, ki bo zagotovo najbolj razburila slovensko javnost v uso-
dnem letu 1991«. Ako se vam zdi, da je nagovor pozabil na tiste, ki na leto ne kupijo nobe-
ne knjige, imate le deloma prav: Slovenca, ki na leto ne kupi nobene knjige, po logiki iner-
cije pač ni smiselno vabiti k nakupu knjig, saj jih ne kupuje, toda mar ni veličastna prilo-
žnost osamosvajanja Slovenije izziv za izjemo?
Angleški jezik pozna izraz, ki korenine vleče še iz latinščine, katerega pojem pa najbolj
pregnantno izraža francoščina. Angleškemu izrazu se pravi procrastination, francoščina ga
razlaga kot, nagnjenje vse odložiti na kasneje, po skrivnostni logiki indoevropskega kolobarje-
nja pa se zdi, da po vsej verjetnosti opredeljuje slovenski narodni značaj.
Več kot notorično dejstvo je namreč, da Slovenija tudi po 26. juniju 1991 še ni samo-
stojna. Dejstvo, ki bi se pravzaprav moralo zdeti paradoksalno, saj je svojo samostojnost,
suverenost in neodvisnost razglasila z vsem potrebnim in nepotrebnim pompom, a včasih
se objektivne okoliščine pač ne strinjajo s svečanimi deklaracijami.
Pa vzemimo, zaradi lepote argumenta, da bi Sloveniji 26. junija uspelo, da bi se t. i.
objektivne okoliščine nekako sporazumele s protokolom, in bi Slovenija, de facto in de
iure, postala samostojna država.
Mislite, da bi bila v tem primeru res že tudi samostojna? Če ste na vprašanje odgovori-
li z da, ste bržčas nepopravljiv naivnež, ki se je kajpak že oskrbel z novo slovensko zastavo
ali osamosvojitev?
Studio Ljubljana
2. IX. 1991
Dober večer!
Če kdaj pa kdaj pokukate v nekdanje glasilo SZDL, ste prav gotovo naleteli na tole va-
bilo k nakupu knjige Sto osamosvojitvenih dni: »Če kupite le eno knjigo na leto, potem naj
bo to knjiga, ki je zanimivo in razburljivo branje, če kupite več kot eno knjigo na leto, med
njimi ne more manjkati knjiga, ki bo zagotovo najbolj razburila slovensko javnost v uso-
dnem letu 1991«. Ako se vam zdi, da je nagovor pozabil na tiste, ki na leto ne kupijo nobe-
ne knjige, imate le deloma prav: Slovenca, ki na leto ne kupi nobene knjige, po logiki iner-
cije pač ni smiselno vabiti k nakupu knjig, saj jih ne kupuje, toda mar ni veličastna prilo-
žnost osamosvajanja Slovenije izziv za izjemo?
Angleški jezik pozna izraz, ki korenine vleče še iz latinščine, katerega pojem pa najbolj
pregnantno izraža francoščina. Angleškemu izrazu se pravi procrastination, francoščina ga
razlaga kot, nagnjenje vse odložiti na kasneje, po skrivnostni logiki indoevropskega kolobarje-
nja pa se zdi, da po vsej verjetnosti opredeljuje slovenski narodni značaj.
Več kot notorično dejstvo je namreč, da Slovenija tudi po 26. juniju 1991 še ni samo-
stojna. Dejstvo, ki bi se pravzaprav moralo zdeti paradoksalno, saj je svojo samostojnost,
suverenost in neodvisnost razglasila z vsem potrebnim in nepotrebnim pompom, a včasih
se objektivne okoliščine pač ne strinjajo s svečanimi deklaracijami.
Pa vzemimo, zaradi lepote argumenta, da bi Sloveniji 26. junija uspelo, da bi se t. i.
objektivne okoliščine nekako sporazumele s protokolom, in bi Slovenija, de facto in de
iure, postala samostojna država.
Mislite, da bi bila v tem primeru res že tudi samostojna? Če ste na vprašanje odgovori-
li z da, ste bržčas nepopravljiv naivnež, ki se je kajpak že oskrbel z novo slovensko zastavo
