Page 120 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 120
rej omenjenima vrstama beračenja in prosjačenja temelj-
no manjkata.

Vprašanje, »Oprosti kolega, a te lahko neki vprašam?«,
je seveda tipično posredno govorno dejanje, s katerim spra-
šujemo nekaj povsem drugega, kot pa bi bilo iz dobesedno-
sti stavka mogoče razbrati. Nekako tako kakor za mizo, ko
soseda povprašamo, »Mi lahko date sol«, pa ga ne sprašu-
jemo po njegovih psiho-fizičnih sposobnostih za prestavitev
solnice, temveč ga prosimo, naj nam jo poda.

Razlika med našim sosedom za mizo in klošarjem, ki nas
bo ustavil v bližnjem parku, je seveda v tem, da slednji po-
srednosti spraševanja ne prizna. Medtem ko bo vaš sosed za
mizo vprašanje takoj razumel kot prošnjo in vam podal sol-
nico, namesto da bi vprašanje vzel dobesedno, nanj odgovo-
ril in jedel naprej, boste klošarja iz bližnjega parka najbolj
užalili, če vprašanja ne boste vzeli neposredno, temveč kot
nadomestek za tisti znani, »Ti, a mi lahko daš deset din?«

Spraševanje o spraševanju je za sprašujočega klošarja po-
gosto namreč tudi priložnost za navezavo novega stika oz.
kratek klepet, in če naj bo mesto kraj in priložnost za nova
srečanja, potem imamo lahko šele to, verbalno obliko pros-
jačenja, za pravo urbano prosjačenje.

Lahko noč!


   115   116   117   118   119   120   121   122   123   124   125