Page 116 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 116
ema: za katero od obeh opcij se bomo odločili, je vedno
že stvar interpretacije. Recimo temu vulgarno empirična
stran interpretacije.
Seveda pa ima interpretacija tudi svojo eterično, celo
ezoterično stran, na primer: kako lahko ena in ista oseba,
član predsedstva SFRJ, na isti dan, a na dveh različnih me-
stih, govori dve različni stvari, pove pa eno samo?
To so ti nasladni primeri, ki politikov ne poženejo le v
interpretacijo, temveč v pravi delirij interpretacije, v kate-
rem besno razpravljajo o razliki med dovršnimi in nedovr-
šnimi glagoli ter vlogi in pomenu nekaterih slovenskih ve-
znikov v posameznih kontekstih.
Da je politika stvar slovnice, je sicer zelo vabljiva, pa ne
vedno uporabna rešitev (mea culpa): resda se politične razli-
ke lahko artikulirajo le s pomočjo slovnice, in tudi uskladi-
mo jih lahko le s posredovanjem slovnice – če seveda ne že-
limo, da to opravi orožje –, kar pa še ne pomeni, da je slov-
nica tista, ki lahko prepreči oboroženi spopad: odločitev, da
bomo eni od sprtih strani govorili tako, drugi pa drugače, je
politična odločitev, politika pa je bojda umetnost možnega
(in mnogo bolj stvar retorike kot slovnice). Če smo na ta na-
čin uspeli preprečiti oboroženi spopad, je to politični uspeh.
In če smo pri tem uporabili slovnico je to pač le nujnost na-
ključja: nujnost, kolikor razlike lahko artikuliramo le s po-
močjo slovnice, naključje, kolikor je prav slovnica tista, ki
omogoča artikulacijo razlik.
Lahko noč!
že stvar interpretacije. Recimo temu vulgarno empirična
stran interpretacije.
Seveda pa ima interpretacija tudi svojo eterično, celo
ezoterično stran, na primer: kako lahko ena in ista oseba,
član predsedstva SFRJ, na isti dan, a na dveh različnih me-
stih, govori dve različni stvari, pove pa eno samo?
To so ti nasladni primeri, ki politikov ne poženejo le v
interpretacijo, temveč v pravi delirij interpretacije, v kate-
rem besno razpravljajo o razliki med dovršnimi in nedovr-
šnimi glagoli ter vlogi in pomenu nekaterih slovenskih ve-
znikov v posameznih kontekstih.
Da je politika stvar slovnice, je sicer zelo vabljiva, pa ne
vedno uporabna rešitev (mea culpa): resda se politične razli-
ke lahko artikulirajo le s pomočjo slovnice, in tudi uskladi-
mo jih lahko le s posredovanjem slovnice – če seveda ne že-
limo, da to opravi orožje –, kar pa še ne pomeni, da je slov-
nica tista, ki lahko prepreči oboroženi spopad: odločitev, da
bomo eni od sprtih strani govorili tako, drugi pa drugače, je
politična odločitev, politika pa je bojda umetnost možnega
(in mnogo bolj stvar retorike kot slovnice). Če smo na ta na-
čin uspeli preprečiti oboroženi spopad, je to politični uspeh.
In če smo pri tem uporabili slovnico je to pač le nujnost na-
ključja: nujnost, kolikor razlike lahko artikuliramo le s po-
močjo slovnice, naključje, kolikor je prav slovnica tista, ki
omogoča artikulacijo razlik.
Lahko noč!
