Page 119 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 119
tanje
Studio Ljubljana
14. VIII. 1991
Dober večer!
Prosjake, berače, fehtače ali z enim izrazom urbane poceste žicače denarja lahko v gro-
bem razdelimo v dve kategoriji: aktivne in pasivne. Jeziku in slovnici primerno bi se reklo,
da je enim, pasivnim, denar dan, drugi, aktivni, pa si ga dobijo. Tvegali bi lahko celo hipo-
tezo, da je aktivno fehtanje tipično mestno, pasivno prosjačenje pa pred-mestno oz. še ne
mestno. Za kaj gre?
Pasivno beračenje je relativno nezahtevna procedura, pri kateri se denarja željni indivi-
duum postavi na po možnosti bolj prometno mesto, nastavi dlan, klobuk ali kako drugo
pritiklino, in stvar je opravljena. Dobesedno: mimoidočega namreč nič ne zavezuje ali pri-
siljuje k temu, da bi se ustavil in beračečemu namenil kak dinar. Beračeči in beračeni tako
nikoli ne prideta v neposredni stik, slednji se lahko celo pretvarja, da prvega sploh sploh
ni opazil, in če ga ni opazil, kako naj bi sploh vedel za njegovo težko eksistenco. To je slaba
stran pasivnega beračenja, ki ga Ljubljana pozna že dolga leta, celo desetletja.
Aktivno prosjačenje pozna dve različici, ki se v Ljubljani razvijata šele zadnja leta; prva
pravzaprav še zelo spominja na pasivno beračenje, ko proseči in prosjačeni nikoli ne pride-
ta v neposredni stik: to so na primer raznorazni muzikantje, ki godejo po uličnih vogalih.
Druga različica pa je aktivna v pravem pomenu in zasluži vso pozornost.
Prav gotovo ste tudi sami že doživeli, da vas je kje v Ljubljani, najraje v bližini železni-
ške postaje ali v kakem parku, ustavil možakar zanemarjenega videza in vam postavil na-
slednje vprašanje: »Oprosti kolega, a te lahko neki vprašam?« Lepota in zvijačnost ta-
kšnega pristopa je v tem, da mimoidočega, ki ob vprašanju tipa, »Ej ti, a maš deset din«,
ne bi niti trznil, vsaj za trenutek zadrži v pogovoru, s tem pa tudi v neposrednem stiku, ki
Studio Ljubljana
14. VIII. 1991
Dober večer!
Prosjake, berače, fehtače ali z enim izrazom urbane poceste žicače denarja lahko v gro-
bem razdelimo v dve kategoriji: aktivne in pasivne. Jeziku in slovnici primerno bi se reklo,
da je enim, pasivnim, denar dan, drugi, aktivni, pa si ga dobijo. Tvegali bi lahko celo hipo-
tezo, da je aktivno fehtanje tipično mestno, pasivno prosjačenje pa pred-mestno oz. še ne
mestno. Za kaj gre?
Pasivno beračenje je relativno nezahtevna procedura, pri kateri se denarja željni indivi-
duum postavi na po možnosti bolj prometno mesto, nastavi dlan, klobuk ali kako drugo
pritiklino, in stvar je opravljena. Dobesedno: mimoidočega namreč nič ne zavezuje ali pri-
siljuje k temu, da bi se ustavil in beračečemu namenil kak dinar. Beračeči in beračeni tako
nikoli ne prideta v neposredni stik, slednji se lahko celo pretvarja, da prvega sploh sploh
ni opazil, in če ga ni opazil, kako naj bi sploh vedel za njegovo težko eksistenco. To je slaba
stran pasivnega beračenja, ki ga Ljubljana pozna že dolga leta, celo desetletja.
Aktivno prosjačenje pozna dve različici, ki se v Ljubljani razvijata šele zadnja leta; prva
pravzaprav še zelo spominja na pasivno beračenje, ko proseči in prosjačeni nikoli ne pride-
ta v neposredni stik: to so na primer raznorazni muzikantje, ki godejo po uličnih vogalih.
Druga različica pa je aktivna v pravem pomenu in zasluži vso pozornost.
Prav gotovo ste tudi sami že doživeli, da vas je kje v Ljubljani, najraje v bližini železni-
ške postaje ali v kakem parku, ustavil možakar zanemarjenega videza in vam postavil na-
slednje vprašanje: »Oprosti kolega, a te lahko neki vprašam?« Lepota in zvijačnost ta-
kšnega pristopa je v tem, da mimoidočega, ki ob vprašanju tipa, »Ej ti, a maš deset din«,
ne bi niti trznil, vsaj za trenutek zadrži v pogovoru, s tem pa tudi v neposrednem stiku, ki
