Page 124 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1

od Jugoslavije ostalo, si ga bo bržčas lastilo kot svojo de-
narno enoto. Še vedno nam ostane tolar; če je namreč za
ime denarne enote pomembno, da vsebuje glas »r«, ker da
daje občutek trdnosti, zakaj izbrati karant in ne tolar? Če
naj k delirantnosti argumentacije še sami prispevamo kak
košček: v primeru imena karant, jezik tisti »r« nekako pre-
leti, skoraj preskoči, kar daje občutek lahkotnosti in neob-
veznosti, pri imenu tolar pa se jezik na »r« zadrži in ustavi,
kot da bi res zadel ob kaj trdnega in solidnega.

Nič kaj obetavnejša ni stvar, ako prvi pogled poglobimo
z drugim. Glas »r« namreč fonetično spada v skupino tako
imenovanih vibrantov, karakteristične zanje pa so vibracije,
ki jih povzroča tresenje konice jezika. Se vam zdi, da je ne-
kaj, kar se trese in vibrira, res lahko trdno in stabilno? Za
ime nove slovenske valute bi bilo veliko primernejše ime, ki
vsebuje kako okluzivo, ali po slovensko zapornik, na primer
»p« kot pav, panj, ali »b« kot buhtelj, butara. Vsi zaporni-
ki se namreč tvorijo tako, da se pot ekspiracijskemu toku za-
pre, nato pa naglo odpre, pri čemer nastane trenuten šum,
podoben kratki eksploziji. In kaj samostojna Slovenija po-
trebuje bolj kot močan, eksploziven denar? Pa tudi s stotim
delom denarne enote ne bi bilo problemov: ako bi se, na pri-
mer, odločili za buhtelj, bi bil stoti del lahko, drobtina, ako
pa bi izbrali butara, bi za stoti del lahko določili trščico. Mo-
žnosti so neomejene, človeška neumnost pa prav tako.

Lahko noč!

