Page 126 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 126
malnih okoliščinah, reklo vednost; v normalnih okoli-
ščinah seveda pomeni: če bi bil novinar v času t. i. provoka-
cije na kraju dogodka. Pa ni bil.

Zdaj pa v besedilo vstavimo štiri vejice: Ker vojakom ni
uspelo povzročiti vznemirjenja, kar so, očitno, želeli, so se po
petih minutah naveličali provociranja in, očitno razočarani,
odleteli naprej na Hrvaško. S tem dobimo bistveno druga-
čen opis domnevno istega dogodka: poročevalec zdaj ne trdi
več, da so vojaki očitno želeli provocirati, temveč le meni oz.
verjame, da so, očitno – pač glede na to, kar so mu povedali
očividci – želeli provocirati. Prav tako ne trdi več, da so oči-
tno razočarani odleteli na Hrvaško, temveč – spet na pod-
lagi tistega, kar so mu povedali očividci – sklepa, da so, oči-
tno razočarani, odleteli na Hrvaško – pri čemer z zadržano
rabo očitnosti vsaj implicitno dopušča možnost, da morda
le ni šlo za razočaranost, temveč za, na primer, naveličanost.

Ker smo vojno za Slovenijo v dobršni meri poznali le iz
novinarskih poročil, je to seveda več kot zadosten razlog, da
se zamislimo. Cilj pač opravičuje sredstva. Nerodno je sicer,
ker sredstva, očitno, preoblikujejo sam cilj, nauk pa je ne-
dvoumen: zmagal bo tisti, ki bo znal najbolj pregnano po-
stavljati vejice.

Lahko noč!


   121   122   123   124   125   126   127   128   129   130   131