Page 115 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 115
vnica in
politika
Studio Ljubljana
15. VII. 1991
Dober večer!
Naj vam za začetek postrežemo z enim od tistih občih mest, ki v časih, kakršne živimo,
kar najbolje uspevajo: Politika je umetnost možnega. Prhka puhlica v času miru, je v povoj-
nih razmerah neizpodbiten aksiom. Če bi se namreč res utegnilo zgoditi, da oboroženi boj
postane nadaljevanje boja za interpretacijo z drugimi sredstvi, pa že vseskozi velja, da boj
za interpretacijo je nadaljevanje oboroženega boja z drugimi sredstvi. In politika kot ume-
tnost možnega se vmešča nekam med oba. Za kaj gre?
Mrlič je pač mrlič; povsem možno je, da bi, če bi se stvari seveda zasukale drugače, ne
bil mrlič, nikakor pa ni možno, da bi mrlič ne bil mrlič. Povsem drugače je z besedo: če ste
nekaj rekli, nikakor ni možno, da niste rekli nič, povsem možno pa je, da niste rekli tiste-
ga, kar je vaš sogovornik razumel, da ste rekli. In prav v tem je lepota boja za interpretaci-
jo: vsi se vlečejo za jezik, jezik pa ostaja kljub vsemu cel. Če bi se za jezik vlekli v oborože-
nem boju, bi to lahko storili le enkrat – v drugo pač ne bi imeli več za kaj potegniti –, v
boju za interpretacijo pa jezik svojo eksistenco vedno potrjuje nekako za nazaj: če bi jezika
ne bilo, bi se zanj sicer res ne mogli vleči, toda, ali se ne vlečemo za jezik prav zato, ker sam
na sebi ni nič otipljivo nedvoumnega in enosmiselnega? Kaj ni šele vlečenje za jezik, torej
interpretacija, tisto, kar jeziku sploh da neko, vedno novo in vedno drugačno, konsisten-
co? Kaj ni torej jezik baza in svoja lastna nadgradnja, če naj si izposodimo nekaj zbanalizi-
ranih marksističnih vulgarizmov?
Če politika je umetnost možnega, potem to seveda pomeni, da vedno že je angažirana v
boju za interpretacijo. Protiprimer, ali nasprotnika počiti ali se z njim pogovarjati, je lažna
politika
Studio Ljubljana
15. VII. 1991
Dober večer!
Naj vam za začetek postrežemo z enim od tistih občih mest, ki v časih, kakršne živimo,
kar najbolje uspevajo: Politika je umetnost možnega. Prhka puhlica v času miru, je v povoj-
nih razmerah neizpodbiten aksiom. Če bi se namreč res utegnilo zgoditi, da oboroženi boj
postane nadaljevanje boja za interpretacijo z drugimi sredstvi, pa že vseskozi velja, da boj
za interpretacijo je nadaljevanje oboroženega boja z drugimi sredstvi. In politika kot ume-
tnost možnega se vmešča nekam med oba. Za kaj gre?
Mrlič je pač mrlič; povsem možno je, da bi, če bi se stvari seveda zasukale drugače, ne
bil mrlič, nikakor pa ni možno, da bi mrlič ne bil mrlič. Povsem drugače je z besedo: če ste
nekaj rekli, nikakor ni možno, da niste rekli nič, povsem možno pa je, da niste rekli tiste-
ga, kar je vaš sogovornik razumel, da ste rekli. In prav v tem je lepota boja za interpretaci-
jo: vsi se vlečejo za jezik, jezik pa ostaja kljub vsemu cel. Če bi se za jezik vlekli v oborože-
nem boju, bi to lahko storili le enkrat – v drugo pač ne bi imeli več za kaj potegniti –, v
boju za interpretacijo pa jezik svojo eksistenco vedno potrjuje nekako za nazaj: če bi jezika
ne bilo, bi se zanj sicer res ne mogli vleči, toda, ali se ne vlečemo za jezik prav zato, ker sam
na sebi ni nič otipljivo nedvoumnega in enosmiselnega? Kaj ni šele vlečenje za jezik, torej
interpretacija, tisto, kar jeziku sploh da neko, vedno novo in vedno drugačno, konsisten-
co? Kaj ni torej jezik baza in svoja lastna nadgradnja, če naj si izposodimo nekaj zbanalizi-
ranih marksističnih vulgarizmov?
Če politika je umetnost možnega, potem to seveda pomeni, da vedno že je angažirana v
boju za interpretacijo. Protiprimer, ali nasprotnika počiti ali se z njim pogovarjati, je lažna
