Page 94 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 94
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
2) Učinkovito komuniciranje — predstavlja učinkovito komuniciranje na
relaciji vrtec–dom in obratno — poroča o otrokovem napredku in pro-
gramu.
3) Vključevanje članov družine kot prostovoljcev — predstavlja ustvarjanje
pogojev za učinkovito delo prostovoljcev, kot sta npr. usposabljanje pro-
stovoljcev in prožnost pri načrtovanju in organizaciji dela.
4) Posredovanje informacij o tem, kako se lahko otrok uči doma — da bi
otrok pridobival ustrezne izkušnje doma ali da bi mu doma lahko po-
magali pri učenju, naj bi vrtec nudil družinam ustrezne informacije, ki
bodo povezale dogajanja v vrtcu in doma.
5) Sprejemanje odločitev — pri tem gre za vključevanje staršev v upravljanje
vrtca in sprejemanje odločitev, ki zadevajo vrtec.
6) Sodelovanje s skupnostjo — ta način pa vključuje vsa tista prizadevanja,
s katerimi skušajo povezati in združiti različne servise (dejavnosti in or-
ganizacije) ter sredstva, ki so na voljo v skupnosti z vrtcem, da bi pripo-
mogli k razvoju vrtca, šole, družin, programa, razvoja otrok in učenja.
Za kvalitetno vključevanje staršev v življenje vrtca seveda ni potrebno,
da tipologije sodelovanja sledijo druga drugi. Prav tako ni potrebno, da bi
ista družina sodelovala na vseh stopnjah. Pomembno pa je, da vzgojiteljica
staršem v procesu participacije stoji ob strani in to ne glede na to, na kate-
ri stopnji participacije ti želijo delovati. Gre za proces individualizacije na
nivoju sodelovanja s starši, tako da bolj zainteresirane starše podpira v nji-
hovi neodvisnosti in ustvarjalnosti delovanja na vseh ravneh, manj samo-
zavestnim staršem pa nudi oporo in možnost, da rastejo v svojih vlogah in
da se učijo drug od drugega. Starši imajo možnost izbirati oblike sodelova-
nja in participacije.
Katzova56 opozarja tudi na problem edukacije staršev ter dvigovanju pri-
čakovanj in zahtev v odnosu do predšolskih programov. Rezultati raziskav
v različnih državah kažejo, da so starši skoraj 100 odstotno zadovoljni s
predšolskimi programi, strokovnjaki pa tega zadovoljstva ne kažejo. Kat-
zova meni, da gre pri tem za poglavitno razliko v razumevanju predšolske-
ga obdobja, saj strokovnjaki slab program vidijo kot zamujeno možnost za
otroka, starši pa nimajo enakih spoznanj o pomenu in možnostih, ki jih
nudimo otrokom v predšolskih programih. Pri tem pa se pojavlja še en pro-
blem, in sicer dejstvo, da so starši predšolskih otrok v resnici prehodna po-
56 Lillian G. Katz, Bernard Cesarone, Razmišljanja o pristopu »Reggio Emilia«, ERIC/EECE
Univerziteta u Illinois, Sarajevo 1994.
2) Učinkovito komuniciranje — predstavlja učinkovito komuniciranje na
relaciji vrtec–dom in obratno — poroča o otrokovem napredku in pro-
gramu.
3) Vključevanje članov družine kot prostovoljcev — predstavlja ustvarjanje
pogojev za učinkovito delo prostovoljcev, kot sta npr. usposabljanje pro-
stovoljcev in prožnost pri načrtovanju in organizaciji dela.
4) Posredovanje informacij o tem, kako se lahko otrok uči doma — da bi
otrok pridobival ustrezne izkušnje doma ali da bi mu doma lahko po-
magali pri učenju, naj bi vrtec nudil družinam ustrezne informacije, ki
bodo povezale dogajanja v vrtcu in doma.
5) Sprejemanje odločitev — pri tem gre za vključevanje staršev v upravljanje
vrtca in sprejemanje odločitev, ki zadevajo vrtec.
6) Sodelovanje s skupnostjo — ta način pa vključuje vsa tista prizadevanja,
s katerimi skušajo povezati in združiti različne servise (dejavnosti in or-
ganizacije) ter sredstva, ki so na voljo v skupnosti z vrtcem, da bi pripo-
mogli k razvoju vrtca, šole, družin, programa, razvoja otrok in učenja.
Za kvalitetno vključevanje staršev v življenje vrtca seveda ni potrebno,
da tipologije sodelovanja sledijo druga drugi. Prav tako ni potrebno, da bi
ista družina sodelovala na vseh stopnjah. Pomembno pa je, da vzgojiteljica
staršem v procesu participacije stoji ob strani in to ne glede na to, na kate-
ri stopnji participacije ti želijo delovati. Gre za proces individualizacije na
nivoju sodelovanja s starši, tako da bolj zainteresirane starše podpira v nji-
hovi neodvisnosti in ustvarjalnosti delovanja na vseh ravneh, manj samo-
zavestnim staršem pa nudi oporo in možnost, da rastejo v svojih vlogah in
da se učijo drug od drugega. Starši imajo možnost izbirati oblike sodelova-
nja in participacije.
Katzova56 opozarja tudi na problem edukacije staršev ter dvigovanju pri-
čakovanj in zahtev v odnosu do predšolskih programov. Rezultati raziskav
v različnih državah kažejo, da so starši skoraj 100 odstotno zadovoljni s
predšolskimi programi, strokovnjaki pa tega zadovoljstva ne kažejo. Kat-
zova meni, da gre pri tem za poglavitno razliko v razumevanju predšolske-
ga obdobja, saj strokovnjaki slab program vidijo kot zamujeno možnost za
otroka, starši pa nimajo enakih spoznanj o pomenu in možnostih, ki jih
nudimo otrokom v predšolskih programih. Pri tem pa se pojavlja še en pro-
blem, in sicer dejstvo, da so starši predšolskih otrok v resnici prehodna po-
56 Lillian G. Katz, Bernard Cesarone, Razmišljanja o pristopu »Reggio Emilia«, ERIC/EECE
Univerziteta u Illinois, Sarajevo 1994.
