Page 95 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 95
Predšolska vzgoja v izzivih sodobne družbe
pulacija, saj jim otroci kmalu zrastejo. Zato je rešitev le v kontinuiranem
procesu sodelovanja s starši, pa tudi v osveščanju celotne skupnosti.
Odzivi prakse
Na vse opisane strokovne spremembe se je že sredi osemdesetih let od-
zvala tudi praksa. Razvili so se programi, ki so se odmikali od enostran-
skih kognitivno obarvanih kurikulov. Programi vse bolj poudarjajo pomen
vseh razvojnih področij in celostnost v odnosu do njih. Hkrati poudarjajo
tudi potrebo po upoštevanju individualnih vzorcev razvoja ter razlik med
otroki na nivoju interesov, učnih stilov, osebnosti ipd. Vse bolj poudarjajo
pomen stimulativnega okolja (fizičnega in človeškega), ki zagotavlja obču-
tek varnosti, zdravja in hkrati spodbuja učenje. Vse več pomena namenja-
jo aktivni participaciji otrok v procesu pridobivanja za njih smiselnih izku-
šenj v konstrukciji znanja. Pri tem pa se posebej poudarja pomen ustrezne
interakcije vzgojiteljic z otrokom ter pomen socialne interakcije otroka z
drugimi otroki v oddelku. Vse več spoštovanja namenjajo tudi staršem, ki
jih vse bolj aktivno vključujejo v življenje vrtca. Nenazadnje pa se vrtci vse
bolj odpirajo v širšo skupnost in tako prispevajo k procesu ozaveščanja in
odločanja javnosti o organizirani predšolski vzgoji.
Razvili so se tudi odprti programi, ki zajemajo celovitejši kontekst, v ka-
terem se odvijata vzgoja in izobraževanje. Ti niso bili strukturirani in do-
končni, ampak so predstavljali le okvir s splošno postavljenimi cilji kot ori-
entacijo. Ti programi se razvijajo v procesu delovanja, ne poudarjajo le vse-
bin, metod in sredstev, ampak kvaliteto interakcije in odnosov. Pri njego-
vem nastajanju sodelujejo enakopravno otroci, starši, strokovnjaki in vzgo-
jitelji. Ob stalnem dialogu se program razvija in izpopolnjuje.57
Eden od takšnih programov je Zimmerjev model situacijske pedagogi-
ke, ki je nastal na teh principih in se je razvil v Nemčiji konec sedemdese-
tih in na začetku osemdesetih let z imenom »Socialno učenje«. Model
je bil širše pedagoško usmerjen na celostno oblikovanje bivanja v predšol-
ski ustanovi. Zavzema se za deinstitucionalizacijo predšolskih ustanov in
vzgoje v njih ter za razvijanje avtonomije. Vzgojne situacije, ki so osredo-
točene okrog določene teme, povezane z realnimi življenjskimi situacija-
mi otrok, postanejo osrednja točka v tem pristopu, za katerega je značilno:
— učenje in pridobivanje izkušenj je povezano z življenjskimi situacijami
otrok,
57 K. Špoljar, Novi pristopi vzgojnoizobraževalnim programom v sodobnih konceptih predšolske
vzgoje, Educa 3/1–2 (1993), 13–20.
pulacija, saj jim otroci kmalu zrastejo. Zato je rešitev le v kontinuiranem
procesu sodelovanja s starši, pa tudi v osveščanju celotne skupnosti.
Odzivi prakse
Na vse opisane strokovne spremembe se je že sredi osemdesetih let od-
zvala tudi praksa. Razvili so se programi, ki so se odmikali od enostran-
skih kognitivno obarvanih kurikulov. Programi vse bolj poudarjajo pomen
vseh razvojnih področij in celostnost v odnosu do njih. Hkrati poudarjajo
tudi potrebo po upoštevanju individualnih vzorcev razvoja ter razlik med
otroki na nivoju interesov, učnih stilov, osebnosti ipd. Vse bolj poudarjajo
pomen stimulativnega okolja (fizičnega in človeškega), ki zagotavlja obču-
tek varnosti, zdravja in hkrati spodbuja učenje. Vse več pomena namenja-
jo aktivni participaciji otrok v procesu pridobivanja za njih smiselnih izku-
šenj v konstrukciji znanja. Pri tem pa se posebej poudarja pomen ustrezne
interakcije vzgojiteljic z otrokom ter pomen socialne interakcije otroka z
drugimi otroki v oddelku. Vse več spoštovanja namenjajo tudi staršem, ki
jih vse bolj aktivno vključujejo v življenje vrtca. Nenazadnje pa se vrtci vse
bolj odpirajo v širšo skupnost in tako prispevajo k procesu ozaveščanja in
odločanja javnosti o organizirani predšolski vzgoji.
Razvili so se tudi odprti programi, ki zajemajo celovitejši kontekst, v ka-
terem se odvijata vzgoja in izobraževanje. Ti niso bili strukturirani in do-
končni, ampak so predstavljali le okvir s splošno postavljenimi cilji kot ori-
entacijo. Ti programi se razvijajo v procesu delovanja, ne poudarjajo le vse-
bin, metod in sredstev, ampak kvaliteto interakcije in odnosov. Pri njego-
vem nastajanju sodelujejo enakopravno otroci, starši, strokovnjaki in vzgo-
jitelji. Ob stalnem dialogu se program razvija in izpopolnjuje.57
Eden od takšnih programov je Zimmerjev model situacijske pedagogi-
ke, ki je nastal na teh principih in se je razvil v Nemčiji konec sedemdese-
tih in na začetku osemdesetih let z imenom »Socialno učenje«. Model
je bil širše pedagoško usmerjen na celostno oblikovanje bivanja v predšol-
ski ustanovi. Zavzema se za deinstitucionalizacijo predšolskih ustanov in
vzgoje v njih ter za razvijanje avtonomije. Vzgojne situacije, ki so osredo-
točene okrog določene teme, povezane z realnimi življenjskimi situacija-
mi otrok, postanejo osrednja točka v tem pristopu, za katerega je značilno:
— učenje in pridobivanje izkušenj je povezano z življenjskimi situacijami
otrok,
57 K. Špoljar, Novi pristopi vzgojnoizobraževalnim programom v sodobnih konceptih predšolske
vzgoje, Educa 3/1–2 (1993), 13–20.
