Page 92 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 92
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
ke, mogoče pa je graditi sistem podpiranja otrokove kontinuitete v razvoju.
Vendar problem kontinuitete ne leži le v individualnih razlikah med otro-
ki, ampak tudi v raznolikosti socialnih struktur, iz katerih prihajajo otro-
ci, kar povzroča razlike med otrokovimi izkušnjami doma in v instituci-
ji. V tem primeru lahko govorimo o kulturni diskontinuiteti otrokovih iz-
kušenj. Zato postaja vse bolj pomembno zagotavljanje določene stabilnosti
v okolju, ki otrokom pomaga pri adaptaciji na novo okolje. To spoznanje
postavlja pred organizirano predšolsko vzgojo zahtevo po oblikovanju ta-
kšnih pogojev v okolju, da se otrok ne bo počutil, kot da prihaja v tuje oko-
lje. Vrtec naj bi bil kulturno občutljiv oziroma občutljiv za kulturo in jezik
otrokove družine.
Epsteinova opozarja,53 da imajo institucije šest osnovnih nalog v zvezi z
vključevanjem družin:
— Omogočajo družinam, da si pridobijo znanja in spretnosti, ki so potreb-
ne za to, da pomagajo svojemu otroku na vsaki starostni stopnji.
— Komunicirajo z družinami na zelo različne načine.
— Vključujejo družine kot prostovoljce v dejavnosti oddelka oziroma in-
stitucije.
— Pomagajo družinam, da bodo le-te lahko pomagale svojim otrokom (sve-
tovanje, nadzor, pomoč pri domačem delu).
— Vključujejo družine v sprejemanje odločitev, komunikacijo z drugimi
starši, vodenje in zagovorništvo.
— Vključujejo družine v prizadevanja za vključevanje vrtca (šole) v širšo
skupnost.
V prizadevanjih za vključevanje družin se vse bolj poudarja aktivna vlo-
ga družin pri načrtovanju, implementaciji in evalvaciji programov, ki se
uresničujejo v instituciji. Vse bolj se uveljavljajo tudi poskusi lokalnega na-
čina vodenja institucije, v katerega se aktivno vključujejo predstavniki dru-
žin. Da pa bi tovrstna dejavnost v resnici živela in bi družine imele svojo
vlogo v tem procesu, potrebujejo sistem informacij in tudi določena znanja,
ki jim omogočajo učinkovito odločanje in soustvarjanje politike na tem
področju. V krog tistih, ki odločajo o organizirani predšolski vzgoji, tako
poleg staršev sodijo še vzgojitelji, vodstvo vrtca in predstavniki skupnosti.
Lokalni nivo vodenja seveda zahteva sposobnosti za sodelovalno vodenje.
Ne glede na to, ali skupino vodi eden od staršev, ravnatelj ali strokovnjak,
potrebuje določena znanja. Običajno pa ta vloga pripada ravnatelju. Tak
53 Citirano po: E. H. Berger, n. d.
ke, mogoče pa je graditi sistem podpiranja otrokove kontinuitete v razvoju.
Vendar problem kontinuitete ne leži le v individualnih razlikah med otro-
ki, ampak tudi v raznolikosti socialnih struktur, iz katerih prihajajo otro-
ci, kar povzroča razlike med otrokovimi izkušnjami doma in v instituci-
ji. V tem primeru lahko govorimo o kulturni diskontinuiteti otrokovih iz-
kušenj. Zato postaja vse bolj pomembno zagotavljanje določene stabilnosti
v okolju, ki otrokom pomaga pri adaptaciji na novo okolje. To spoznanje
postavlja pred organizirano predšolsko vzgojo zahtevo po oblikovanju ta-
kšnih pogojev v okolju, da se otrok ne bo počutil, kot da prihaja v tuje oko-
lje. Vrtec naj bi bil kulturno občutljiv oziroma občutljiv za kulturo in jezik
otrokove družine.
Epsteinova opozarja,53 da imajo institucije šest osnovnih nalog v zvezi z
vključevanjem družin:
— Omogočajo družinam, da si pridobijo znanja in spretnosti, ki so potreb-
ne za to, da pomagajo svojemu otroku na vsaki starostni stopnji.
— Komunicirajo z družinami na zelo različne načine.
— Vključujejo družine kot prostovoljce v dejavnosti oddelka oziroma in-
stitucije.
— Pomagajo družinam, da bodo le-te lahko pomagale svojim otrokom (sve-
tovanje, nadzor, pomoč pri domačem delu).
— Vključujejo družine v sprejemanje odločitev, komunikacijo z drugimi
starši, vodenje in zagovorništvo.
— Vključujejo družine v prizadevanja za vključevanje vrtca (šole) v širšo
skupnost.
V prizadevanjih za vključevanje družin se vse bolj poudarja aktivna vlo-
ga družin pri načrtovanju, implementaciji in evalvaciji programov, ki se
uresničujejo v instituciji. Vse bolj se uveljavljajo tudi poskusi lokalnega na-
čina vodenja institucije, v katerega se aktivno vključujejo predstavniki dru-
žin. Da pa bi tovrstna dejavnost v resnici živela in bi družine imele svojo
vlogo v tem procesu, potrebujejo sistem informacij in tudi določena znanja,
ki jim omogočajo učinkovito odločanje in soustvarjanje politike na tem
področju. V krog tistih, ki odločajo o organizirani predšolski vzgoji, tako
poleg staršev sodijo še vzgojitelji, vodstvo vrtca in predstavniki skupnosti.
Lokalni nivo vodenja seveda zahteva sposobnosti za sodelovalno vodenje.
Ne glede na to, ali skupino vodi eden od staršev, ravnatelj ali strokovnjak,
potrebuje določena znanja. Običajno pa ta vloga pripada ravnatelju. Tak
53 Citirano po: E. H. Berger, n. d.
