Page 98 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 98
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
sničujejo v projektih. Katzova61 je pristope Reggio Emilia poimenovala kot
najsvetlejši primer razvojno primerne in priporočljive prakse, vendar se ob
tem sprašuje, če ga je sploh mogoče prenesti v drugačno okolje, saj je prav
zavzetost lokalne skupnosti skupaj s starši eden glavnih dejavnikov uspe-
šnosti tega modela.
Zanimivo je, da so ideje o otroku kot središču dogajanja v pedagoškem
procesu že v osemdesetih letih predstavljene tudi v razmišljanjih strokov-
njakov v takratni Sovjetski zvezi. Nastali sta kar dve med sabo zelo poveza-
ni gibanji. Eno je vodil akademik Amonašvili, ki je zgradil metodiko dela z
otroki na prehodu iz vrtca v šolo ter na začetku šolanja na teoriji Vigotske-
ga in jo predstavil pod imenom »Zdravstvujte djeti«,62 s katerim je skušal
opozoriti, da prepoznava in spoštuje otroka v vzgojnem procesu. Drugo gi-
banje pa je znano pod imenom »pedagogika sotrudničestva« ali pedago-
gika sodelovanja63 in je združevala takratne somišljenike, ki so poudarjali
pomen sodelovanja vseh akterjev v vzgojnem procesu.
Med množične odzive prakse pa lahko prištejemo tudi program Korak
za korakom, ki je v devetdesetih letih močno zaznamoval vse države v Sre-
dnji, Jugovzhodni, Severni Evropi ter vse bivše republike Sovjetske Zveze,
Mongolijo in Haiti, kasneje pa je svoje ideje poglabljal in širil tudi v druge
države. Pobudo programa, ki bo temeljil na demokratičnih vrednotah in
sodobnih spoznanjih na področju predšolske vzgoje, je podal slavni peda-
gog Fraser Mustard in z njo navdušil Georga Sorosa, ki je program v zače-
tnih letih v celoti financiral. Ciljno je program naravnan na zagotavljanje
enakosti in dostopnosti kvalitetnih programov za vse otroke ter na partici-
pacijo staršev in skupnosti v zagotavljanje kakovostne vzgoje in izobraže-
vanja za vse.64 Program je zanesljivo močno vplival na procese posodablja-
nja v vseh državah v tranziciji, med drugim tudi pri nas.
V Sloveniji je leta 1980 je nastal Vzgojni program za vzgojo in varstvo
predšolskih otrok, ki se je sicer skušal približati razvoju predšolske vzgo-
je v svetu, vendar je hkrati odražal stanje tega področja v sedemdesetih le-
tih. Ta trend je bil še zlasti prisoten pri uresničevanju tega programa v pra-
ksi, ki je bil odtujen od otroka in prilagojen predvsem zunanjim zahtevam.
Kot reakcija na takšno stanje so se začele pojavljati zahteve po »vrtcu po
61 Lilian G. Katz, Five perspectives on quality in early childhood programs, Urbana, Illinois: ERIC
Clearinghouse on Elementary and Early Childhood Education, ERIC Document Reproduction
Service No. ED-351–148, 1993.
62 Šalva A. Amonašvili, Zdravstvujte djeti, Moskva 1983.
63 Š. A. Amonašvili, n. d.
64 Tatjana Vonta, Kazalci kvalitete organizirane predšolske vzgoje (doktorska disertacija), Ljublja-
na 2005.
sničujejo v projektih. Katzova61 je pristope Reggio Emilia poimenovala kot
najsvetlejši primer razvojno primerne in priporočljive prakse, vendar se ob
tem sprašuje, če ga je sploh mogoče prenesti v drugačno okolje, saj je prav
zavzetost lokalne skupnosti skupaj s starši eden glavnih dejavnikov uspe-
šnosti tega modela.
Zanimivo je, da so ideje o otroku kot središču dogajanja v pedagoškem
procesu že v osemdesetih letih predstavljene tudi v razmišljanjih strokov-
njakov v takratni Sovjetski zvezi. Nastali sta kar dve med sabo zelo poveza-
ni gibanji. Eno je vodil akademik Amonašvili, ki je zgradil metodiko dela z
otroki na prehodu iz vrtca v šolo ter na začetku šolanja na teoriji Vigotske-
ga in jo predstavil pod imenom »Zdravstvujte djeti«,62 s katerim je skušal
opozoriti, da prepoznava in spoštuje otroka v vzgojnem procesu. Drugo gi-
banje pa je znano pod imenom »pedagogika sotrudničestva« ali pedago-
gika sodelovanja63 in je združevala takratne somišljenike, ki so poudarjali
pomen sodelovanja vseh akterjev v vzgojnem procesu.
Med množične odzive prakse pa lahko prištejemo tudi program Korak
za korakom, ki je v devetdesetih letih močno zaznamoval vse države v Sre-
dnji, Jugovzhodni, Severni Evropi ter vse bivše republike Sovjetske Zveze,
Mongolijo in Haiti, kasneje pa je svoje ideje poglabljal in širil tudi v druge
države. Pobudo programa, ki bo temeljil na demokratičnih vrednotah in
sodobnih spoznanjih na področju predšolske vzgoje, je podal slavni peda-
gog Fraser Mustard in z njo navdušil Georga Sorosa, ki je program v zače-
tnih letih v celoti financiral. Ciljno je program naravnan na zagotavljanje
enakosti in dostopnosti kvalitetnih programov za vse otroke ter na partici-
pacijo staršev in skupnosti v zagotavljanje kakovostne vzgoje in izobraže-
vanja za vse.64 Program je zanesljivo močno vplival na procese posodablja-
nja v vseh državah v tranziciji, med drugim tudi pri nas.
V Sloveniji je leta 1980 je nastal Vzgojni program za vzgojo in varstvo
predšolskih otrok, ki se je sicer skušal približati razvoju predšolske vzgo-
je v svetu, vendar je hkrati odražal stanje tega področja v sedemdesetih le-
tih. Ta trend je bil še zlasti prisoten pri uresničevanju tega programa v pra-
ksi, ki je bil odtujen od otroka in prilagojen predvsem zunanjim zahtevam.
Kot reakcija na takšno stanje so se začele pojavljati zahteve po »vrtcu po
61 Lilian G. Katz, Five perspectives on quality in early childhood programs, Urbana, Illinois: ERIC
Clearinghouse on Elementary and Early Childhood Education, ERIC Document Reproduction
Service No. ED-351–148, 1993.
62 Šalva A. Amonašvili, Zdravstvujte djeti, Moskva 1983.
63 Š. A. Amonašvili, n. d.
64 Tatjana Vonta, Kazalci kvalitete organizirane predšolske vzgoje (doktorska disertacija), Ljublja-
na 2005.
