Page 90 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 90
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
ja vprašanje, na kakšen način naj sodelujejo in kako naj bi bilo to sodelova-
nje kar najbolj dovršeno, da bi ustrezalo potrebam posameznih družin, vrt-
cev (šol) in okolij. V strokovni literaturi tako rekoč ne govorimo več o sodelo-
vanju med institucijo in starši, ampak o sodelovanju med institucijo in druži-
no. Ta sprememba odraža spoznanje, kako zelo je za otrokov razvoj pomemb-
no celotno družinsko okolje oziroma mikrokultura družine in kako zelo po-
membno je te faktorje upoštevati tudi pri organizirani predšolski vzgoji.
Sodelovanje med družino in institucijo prinaša močne strani družine
ter strokovnost institucije v aktivno partnerstvo. Ločevanje otroka od dru-
žine je nemogoče, saj vsak otrok raste in se socializira v kulturi svoje dru-
žine. Otroci prinašajo svoje ideje, čustva, močne in šibke strani od doma v
svoje življenje v vrtcu. Če sta družina in vrtec povezana preko otroka, bo
to partnerstvo prispevalo k učinkovitosti vrtca. Raziskave ugotavljajo, da
možnosti za otrokov uspeh naraščajo, če šola (vrtec) in družina delata sku-
paj.47 Epsteinova tudi opozarja, da pri tem še vedno srečujemo dvoje različ-
nih stališč. Na eni strani so stališča zagovornikov skupnega dela družine
in šole, v katerem si oboji delijo skupne cilje v odnosu do otroka. Na dru-
gi strani pa imamo zagovornike ideje, da vrtec (šola) lahko najbolje doseže
svoje cilje, če se družina ne vmešava v vrtec (šolo), ker s tem ogroža strokov-
ni status in vzgojiteljevo oziroma učiteljevo strokovno odgovornost.
Vendar je prepoznavanje družine kot nekaj ločenega od vrtca in šole ne-
naravno. Kljub vsemu se spoznanje, da je družina otrokov prvi skrbnik, so-
cializator in učitelj,48 vse bolj utrjuje. Vlogo staršev v prvih letih otrokove-
ga življenja Bergerjeva opredeljuje s tremi vidiki:
— družba ne bi preživela, če v njeni kulturi ne bi bilo rojevanja in skrbi za
otroke. Čeprav se način skrbi za dojenčke in malčke v različnih kulturah
in tudi znotraj iste kulture razlikuje, je otrokova blaginja odvisna tako
od te skrbi kot tudi od prožnosti otroka. Otrok, njegov skrbnik in oko-
lje se prepletajo v procesu nege in vzgoje, zato so izkušnje vsakega otro-
ka enkratne. Na tem spoznanju pa temelji tudi spoznanje o izjemni od-
govornosti starševstva;
— raziskave o delovanju možganov dokazujejo, da dobre in slabe izkušnje,
ki jih otrok pridobi v prvih letih življenja, vplivajo na povezave in oži-
47 Joyce L. Epstein, Perspective and previews on research and policy for school, family and com-
munity partnerships, v: A. Booth, J. F. Dunn (ur.), Family-school links, Mahwah, New York
1996; Amy Laura Dombo, Nina Sazer, Ellen Galinsky, Nina S. O‘Donnell, Sarah Melchar, Sa-
rah Gilkeson, Abby Farber, Community Mobilization: Strategies to Support Young Children and
Their Families, New York 1996.
48 Eugenia Hepworth Berger, Parents as Partners in Education. Families and schools working to-
gether, Prentice Hall 2000, 8.
ja vprašanje, na kakšen način naj sodelujejo in kako naj bi bilo to sodelova-
nje kar najbolj dovršeno, da bi ustrezalo potrebam posameznih družin, vrt-
cev (šol) in okolij. V strokovni literaturi tako rekoč ne govorimo več o sodelo-
vanju med institucijo in starši, ampak o sodelovanju med institucijo in druži-
no. Ta sprememba odraža spoznanje, kako zelo je za otrokov razvoj pomemb-
no celotno družinsko okolje oziroma mikrokultura družine in kako zelo po-
membno je te faktorje upoštevati tudi pri organizirani predšolski vzgoji.
Sodelovanje med družino in institucijo prinaša močne strani družine
ter strokovnost institucije v aktivno partnerstvo. Ločevanje otroka od dru-
žine je nemogoče, saj vsak otrok raste in se socializira v kulturi svoje dru-
žine. Otroci prinašajo svoje ideje, čustva, močne in šibke strani od doma v
svoje življenje v vrtcu. Če sta družina in vrtec povezana preko otroka, bo
to partnerstvo prispevalo k učinkovitosti vrtca. Raziskave ugotavljajo, da
možnosti za otrokov uspeh naraščajo, če šola (vrtec) in družina delata sku-
paj.47 Epsteinova tudi opozarja, da pri tem še vedno srečujemo dvoje različ-
nih stališč. Na eni strani so stališča zagovornikov skupnega dela družine
in šole, v katerem si oboji delijo skupne cilje v odnosu do otroka. Na dru-
gi strani pa imamo zagovornike ideje, da vrtec (šola) lahko najbolje doseže
svoje cilje, če se družina ne vmešava v vrtec (šolo), ker s tem ogroža strokov-
ni status in vzgojiteljevo oziroma učiteljevo strokovno odgovornost.
Vendar je prepoznavanje družine kot nekaj ločenega od vrtca in šole ne-
naravno. Kljub vsemu se spoznanje, da je družina otrokov prvi skrbnik, so-
cializator in učitelj,48 vse bolj utrjuje. Vlogo staršev v prvih letih otrokove-
ga življenja Bergerjeva opredeljuje s tremi vidiki:
— družba ne bi preživela, če v njeni kulturi ne bi bilo rojevanja in skrbi za
otroke. Čeprav se način skrbi za dojenčke in malčke v različnih kulturah
in tudi znotraj iste kulture razlikuje, je otrokova blaginja odvisna tako
od te skrbi kot tudi od prožnosti otroka. Otrok, njegov skrbnik in oko-
lje se prepletajo v procesu nege in vzgoje, zato so izkušnje vsakega otro-
ka enkratne. Na tem spoznanju pa temelji tudi spoznanje o izjemni od-
govornosti starševstva;
— raziskave o delovanju možganov dokazujejo, da dobre in slabe izkušnje,
ki jih otrok pridobi v prvih letih življenja, vplivajo na povezave in oži-
47 Joyce L. Epstein, Perspective and previews on research and policy for school, family and com-
munity partnerships, v: A. Booth, J. F. Dunn (ur.), Family-school links, Mahwah, New York
1996; Amy Laura Dombo, Nina Sazer, Ellen Galinsky, Nina S. O‘Donnell, Sarah Melchar, Sa-
rah Gilkeson, Abby Farber, Community Mobilization: Strategies to Support Young Children and
Their Families, New York 1996.
48 Eugenia Hepworth Berger, Parents as Partners in Education. Families and schools working to-
gether, Prentice Hall 2000, 8.
