Page 93 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 93
Predšolska vzgoja v izzivih sodobne družbe
način vodenja temelji na prepričanju, da tisti, ki so najbližje problemom,
lahko najbolje odločajo in iščejo najustreznejše rešitve.
Pogostost, vsebina in uspešnost sodelovanja z družinami oziroma s starši
je seveda odvisna od različnih dejavnikov. Zanesljivo pa sta vsaj dva dejav-
nika, na katera lahko vplivamo s strani delovanja institucije oziroma vrtca.
To sta raznolikost ponudbe oziroma možnosti za sodelovanje ter klima ozi-
roma kultura vrtca v odnosu do družin. Zavedanje raznolikosti nivojev so-
delovanja in tudi načinov sodelovanja z družinami ter starši postaja vse bolj
pomembna sestavina vseh organiziranih predšolskih programov.
Bergerjeva54 predstavlja sedem nivojev vključevanja staršev v življenje
vrtca, in sicer:
— Starši kot aktivni partnerji in vodje prizadevanj za izobraževanje doma
in v instituciji, ki so aktivno vključeni in predani ideji sodelovanja ter iz-
jemno podpirajo svoje otroke.
— Starši, ki sprejemajo odločitve v svetu vrtca (šole) ali vodstvenem timu.
Ponavadi imajo moč, da z odločitvami vplivajo na klimo institucije, sve-
tovalnih komisij, so aktivni v sodelovalnem vodenju vrtca.
— Starši, ki predstavljajo zagovornike institucije.
— Starši, ki aktivno sodelujejo z institucijo kot prostovoljci, vendar so pri
tem učinkoviti le, če dobijo navodila, opredeljene naloge in odgovornosti.
— Starši, ki podpirajo vez med vrtcem in domom tako, da podpirajo doma-
če učenje oziroma izkušnje in se zavedajo obveznosti v odnosu do insti-
tucije. Pri tem je institucija za njih agencija, servis, ki izobražuje njiho-
ve otroke.
— Starši, ki se želijo izobraževati.
— Starši, ki niso aktivni, vendar podpirajo vzgojne in izobraževalne cilje in-
stitucije in spodbujajo otroka k učenju.
Epsteinova55 pa ponuja šest tipov sodelovanja, ki ga institucije lahko ure-
sničujejo, da bi povišale sodelovanje med družinami, vrtcem (šolami) in
skupnostjo:
1) Usposabljanje za starševstvo — predstavlja pomoč staršem z znanjem in
s spretnostmi, ki jim pomagajo razumeti otroka in njegov razvoj in obli-
kovati domače okolje, ki bo podpiralo učenje.
54 E. H. Berger, n. d.
55 Joyce L. Epstein, Perspective and previews on research and policy for school, family and com-
munity partnerships, v: A. Booth, J. F. Dunn (ur.), Family-school links, Mahwah, New York 1996.
način vodenja temelji na prepričanju, da tisti, ki so najbližje problemom,
lahko najbolje odločajo in iščejo najustreznejše rešitve.
Pogostost, vsebina in uspešnost sodelovanja z družinami oziroma s starši
je seveda odvisna od različnih dejavnikov. Zanesljivo pa sta vsaj dva dejav-
nika, na katera lahko vplivamo s strani delovanja institucije oziroma vrtca.
To sta raznolikost ponudbe oziroma možnosti za sodelovanje ter klima ozi-
roma kultura vrtca v odnosu do družin. Zavedanje raznolikosti nivojev so-
delovanja in tudi načinov sodelovanja z družinami ter starši postaja vse bolj
pomembna sestavina vseh organiziranih predšolskih programov.
Bergerjeva54 predstavlja sedem nivojev vključevanja staršev v življenje
vrtca, in sicer:
— Starši kot aktivni partnerji in vodje prizadevanj za izobraževanje doma
in v instituciji, ki so aktivno vključeni in predani ideji sodelovanja ter iz-
jemno podpirajo svoje otroke.
— Starši, ki sprejemajo odločitve v svetu vrtca (šole) ali vodstvenem timu.
Ponavadi imajo moč, da z odločitvami vplivajo na klimo institucije, sve-
tovalnih komisij, so aktivni v sodelovalnem vodenju vrtca.
— Starši, ki predstavljajo zagovornike institucije.
— Starši, ki aktivno sodelujejo z institucijo kot prostovoljci, vendar so pri
tem učinkoviti le, če dobijo navodila, opredeljene naloge in odgovornosti.
— Starši, ki podpirajo vez med vrtcem in domom tako, da podpirajo doma-
če učenje oziroma izkušnje in se zavedajo obveznosti v odnosu do insti-
tucije. Pri tem je institucija za njih agencija, servis, ki izobražuje njiho-
ve otroke.
— Starši, ki se želijo izobraževati.
— Starši, ki niso aktivni, vendar podpirajo vzgojne in izobraževalne cilje in-
stitucije in spodbujajo otroka k učenju.
Epsteinova55 pa ponuja šest tipov sodelovanja, ki ga institucije lahko ure-
sničujejo, da bi povišale sodelovanje med družinami, vrtcem (šolami) in
skupnostjo:
1) Usposabljanje za starševstvo — predstavlja pomoč staršem z znanjem in
s spretnostmi, ki jim pomagajo razumeti otroka in njegov razvoj in obli-
kovati domače okolje, ki bo podpiralo učenje.
54 E. H. Berger, n. d.
55 Joyce L. Epstein, Perspective and previews on research and policy for school, family and com-
munity partnerships, v: A. Booth, J. F. Dunn (ur.), Family-school links, Mahwah, New York 1996.
