Page 89 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 89
Predšolska vzgoja v izzivih sodobne družbe
no pri odločitvah upoštevati. Vsaka od teh osnov pa je dinamična in se
spreminja. To pomeni, da včasih tisto, kar je razvojno primerno, ni indi-
vidualno ali/in kulturno primerno, ali pa tisto, kar je kulturno primerno,
ni razvojno primerno ipd. V primerih, ko pride do razlik med strokovnim
pogledom vrtca in pogledom staršev, ki so lahko individualno ali kulturno
pogojene, je nujno potrebno vzpostaviti dialog med obema.
Razvojno primerna praksa ni kurikulum, je pa način, kako interpreti-
rati kurikulum, ki temelji na tem, kar otroci vedo in naredijo z upošteva-
njem njihovih potreb, individualnih značilnosti in kulturnega ozadja. Vse,
kar je bilo dokazano v raziskavah in formulirano v teorijah o tem, kako se
otroci učijo in razvijajo na različnih starostih in razvojnih stopnjah, se v ra-
zvojno primerni praksi uporablja za oblikovanje kurikula, ki ustreza otro-
kovim potrebam in zmožnostim.
Še vedno pa med strokovnimi in znanstvenimi krogi lahko zasledimo
diskusije o tem, kako dokument poimenovati. Katzova predlaga izraz za
otroka občutljive (child sensitive) usmeritve prakse, nekateri drugi pa na
raziskavah zasnovane (research-based) usmeritve prakse (razgovor s S. Bre-
dekamp, april 2002).
Partnerstvo z družinami
Spoznanja o pomenu obogatenega okolja za otrokov razvoj in učenje so
se nujno navezovala tudi na vlogo družine v skrbi za otroka. Čeprav tudi
družina ob hitrih spremembah v družbi doživlja spremembe v vzorcih dru-
žinskega življenja, ta še vedno ostaja ena najbolj stabilnih sestavin družbe.
Spreminja se sicer njena oblika in tudi vzorci družinskega življenja, vendar
njene osnovne funkcije ostajajo enake. Čustveno povezuje člane med se-
boj, reducira izolacijo in odtujitev in daje občutek varnosti. Medtem ko so-
dobna družba postaja vse bolj odvisna od tehnologije, postajajo tudi člani
družin vse bolj ločeni drug od drugega, zato postaja očitna potreba po tem,
da skupnost in institucije (tudi predšolske) pomagajo družinam ustvarja-
ti skrbno okolje za otroke. Potreba po tem, da spodbujamo medsebojne od-
nose, postaja zato še bolj pereča kot kdajkoli prej, ko je bila družina več časa
skupaj.
V sodobni organizirani predšolski vzgoji ni več pomislekov o tem, ali ob-
staja potreba po sodelovanju med institucijo in družino. K temu je zanesljivo
doprinesel tudi Jurij Bronfenbrenner s svojo teorijo kulturnega konteksta, v
kateri opozarja na soodvisnost kontekstov, v katerih živi otrok, in njihovim
vplivom na otrokov razvoj. Njegova teorija je močno vplivala na predšolske
programe z vidika interakcije vzgojiteljev z družinami. Še vedno pa obsta-
no pri odločitvah upoštevati. Vsaka od teh osnov pa je dinamična in se
spreminja. To pomeni, da včasih tisto, kar je razvojno primerno, ni indi-
vidualno ali/in kulturno primerno, ali pa tisto, kar je kulturno primerno,
ni razvojno primerno ipd. V primerih, ko pride do razlik med strokovnim
pogledom vrtca in pogledom staršev, ki so lahko individualno ali kulturno
pogojene, je nujno potrebno vzpostaviti dialog med obema.
Razvojno primerna praksa ni kurikulum, je pa način, kako interpreti-
rati kurikulum, ki temelji na tem, kar otroci vedo in naredijo z upošteva-
njem njihovih potreb, individualnih značilnosti in kulturnega ozadja. Vse,
kar je bilo dokazano v raziskavah in formulirano v teorijah o tem, kako se
otroci učijo in razvijajo na različnih starostih in razvojnih stopnjah, se v ra-
zvojno primerni praksi uporablja za oblikovanje kurikula, ki ustreza otro-
kovim potrebam in zmožnostim.
Še vedno pa med strokovnimi in znanstvenimi krogi lahko zasledimo
diskusije o tem, kako dokument poimenovati. Katzova predlaga izraz za
otroka občutljive (child sensitive) usmeritve prakse, nekateri drugi pa na
raziskavah zasnovane (research-based) usmeritve prakse (razgovor s S. Bre-
dekamp, april 2002).
Partnerstvo z družinami
Spoznanja o pomenu obogatenega okolja za otrokov razvoj in učenje so
se nujno navezovala tudi na vlogo družine v skrbi za otroka. Čeprav tudi
družina ob hitrih spremembah v družbi doživlja spremembe v vzorcih dru-
žinskega življenja, ta še vedno ostaja ena najbolj stabilnih sestavin družbe.
Spreminja se sicer njena oblika in tudi vzorci družinskega življenja, vendar
njene osnovne funkcije ostajajo enake. Čustveno povezuje člane med se-
boj, reducira izolacijo in odtujitev in daje občutek varnosti. Medtem ko so-
dobna družba postaja vse bolj odvisna od tehnologije, postajajo tudi člani
družin vse bolj ločeni drug od drugega, zato postaja očitna potreba po tem,
da skupnost in institucije (tudi predšolske) pomagajo družinam ustvarja-
ti skrbno okolje za otroke. Potreba po tem, da spodbujamo medsebojne od-
nose, postaja zato še bolj pereča kot kdajkoli prej, ko je bila družina več časa
skupaj.
V sodobni organizirani predšolski vzgoji ni več pomislekov o tem, ali ob-
staja potreba po sodelovanju med institucijo in družino. K temu je zanesljivo
doprinesel tudi Jurij Bronfenbrenner s svojo teorijo kulturnega konteksta, v
kateri opozarja na soodvisnost kontekstov, v katerih živi otrok, in njihovim
vplivom na otrokov razvoj. Njegova teorija je močno vplivala na predšolske
programe z vidika interakcije vzgojiteljev z družinami. Še vedno pa obsta-
