Page 88 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 88
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
tem okviru vzgojitelji predpostavljajo, da znajo otroci dobro izbirati, da
je proces učenja prav tako pomemben kot rezultati, ki jih otroci doseže-
jo, da je učenje odločanja pomembna spretnost ter osnovna pravica v de-
mokratični družbi. Zato je od otroka inicirano in usmerjeno učenje po-
memben del na otroka osredotočenega učenja, pri tem pa je pomemb-
no, da se zavedamo pomena uravnoteženosti med učenjem, ki ga inicira
otrok, in tistim, ki ga usmerja vzgojitelj. Tako otroci dobijo učne izku-
šnje, ki jih potrebujejo, da bi uspeli v tem kompleksnem svetu.
Reakcija na dotedanje razumevanje učenja in razvoja ter oblikovanja
predšolskih programov pa je rodila še en zelo odmeven dokument. Ko-
nec 80. let prejšnjega stoletja je izšla knjiga »Developmentally Appropri-
ate practice in Early Childhood Education Programs«,45 ki je na neki na-
čin združila strokovno mnenje največje in verjetno najbolj poznane stro-
kovne organizacije na področju predšolske vzgoje NAEYC (National As-
sociation for Education of Young Children) o tem, kaj po mnenju članov
te organizacije predstavlja kvalitetno predšolsko vzgojo. Dokument je bil
deležen kritik predvsem zaradi neupoštevanja kulturne raznolikosti. Zato
je leta 1997 nastala revidirana verzija tega dokumenta.46 Revidirani doku-
ment ima sedaj tri osnove:
1) Razvojno primernost, ki temelji na tem, kar doslej vemo in razumemo o
otrocih. Velja poudariti, da dokument ne temelji na tem, kar odrasli želijo,
da bi otroci bili, ali pričakujejo, da bodo. Temelji na vedenju o tem, kako
se otrok razvija in uči, vključno z informacijami o primernih izkušnjah,
materialih, aktivnostih in interakciji glede na starost in razvojni nivo.
2) Individualno primernost, za katero je značilno, da zahteva načrtovanje
učnih izkušenj za vsakega otroka tako, da pri tem upošteva njegove moč-
ne strani, interese in potrebe. To pa zahteva, da odrasli spoznajo, da se
vsak otrok razvija in uči na različen način in različno hitro.
3) Kulturna primernost, ki združuje vedenje o socialnem in kulturnem
kontekstu, v katerem raste vsak otrok. Razvojno primerna praksa vklju-
čuje potrebe družin, njihove vrednote in kulturno osnovo v učne izku-
šnje otrok. S spoštovanjem otrok in njihovih družin postane učenje za
vse otroke relevantno, smiselno in pomembno.
Dokument, katerega namen je usmerjati strokovne odločitve, torej
obravnava razvojno, individualno in kulturno primernost, ki jih je potreb-
45 S. Bredekamp, Developmentally appropriate practice in early childhood programs serving chil-
dren from birth through age 8. Washington D. C. 1987.
46 S. Bredekamp, C. Copple, Developmentally appropriate practice in early childhood programs,
Washington D. C. 1997.
tem okviru vzgojitelji predpostavljajo, da znajo otroci dobro izbirati, da
je proces učenja prav tako pomemben kot rezultati, ki jih otroci doseže-
jo, da je učenje odločanja pomembna spretnost ter osnovna pravica v de-
mokratični družbi. Zato je od otroka inicirano in usmerjeno učenje po-
memben del na otroka osredotočenega učenja, pri tem pa je pomemb-
no, da se zavedamo pomena uravnoteženosti med učenjem, ki ga inicira
otrok, in tistim, ki ga usmerja vzgojitelj. Tako otroci dobijo učne izku-
šnje, ki jih potrebujejo, da bi uspeli v tem kompleksnem svetu.
Reakcija na dotedanje razumevanje učenja in razvoja ter oblikovanja
predšolskih programov pa je rodila še en zelo odmeven dokument. Ko-
nec 80. let prejšnjega stoletja je izšla knjiga »Developmentally Appropri-
ate practice in Early Childhood Education Programs«,45 ki je na neki na-
čin združila strokovno mnenje največje in verjetno najbolj poznane stro-
kovne organizacije na področju predšolske vzgoje NAEYC (National As-
sociation for Education of Young Children) o tem, kaj po mnenju članov
te organizacije predstavlja kvalitetno predšolsko vzgojo. Dokument je bil
deležen kritik predvsem zaradi neupoštevanja kulturne raznolikosti. Zato
je leta 1997 nastala revidirana verzija tega dokumenta.46 Revidirani doku-
ment ima sedaj tri osnove:
1) Razvojno primernost, ki temelji na tem, kar doslej vemo in razumemo o
otrocih. Velja poudariti, da dokument ne temelji na tem, kar odrasli želijo,
da bi otroci bili, ali pričakujejo, da bodo. Temelji na vedenju o tem, kako
se otrok razvija in uči, vključno z informacijami o primernih izkušnjah,
materialih, aktivnostih in interakciji glede na starost in razvojni nivo.
2) Individualno primernost, za katero je značilno, da zahteva načrtovanje
učnih izkušenj za vsakega otroka tako, da pri tem upošteva njegove moč-
ne strani, interese in potrebe. To pa zahteva, da odrasli spoznajo, da se
vsak otrok razvija in uči na različen način in različno hitro.
3) Kulturna primernost, ki združuje vedenje o socialnem in kulturnem
kontekstu, v katerem raste vsak otrok. Razvojno primerna praksa vklju-
čuje potrebe družin, njihove vrednote in kulturno osnovo v učne izku-
šnje otrok. S spoštovanjem otrok in njihovih družin postane učenje za
vse otroke relevantno, smiselno in pomembno.
Dokument, katerega namen je usmerjati strokovne odločitve, torej
obravnava razvojno, individualno in kulturno primernost, ki jih je potreb-
45 S. Bredekamp, Developmentally appropriate practice in early childhood programs serving chil-
dren from birth through age 8. Washington D. C. 1987.
46 S. Bredekamp, C. Copple, Developmentally appropriate practice in early childhood programs,
Washington D. C. 1997.
