Page 84 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 84
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
njim tako, da izbira in kombinira teorije ali elemente teorij, ki so združljivi
s filozofijo programa, cilji in načeli. V tem primeru je takšna stopnja eklek-
tičnosti predvsem prednost in ne pomanjkljivost. Vedenje o tem, kako si ra-
zvoj razlagajo različne teorije, pa nam omogoča, da rabimo in uporabljamo
tisto, kar je v določenem času in prostoru za določenega otroka ali skupino
otrok najbolj ustrezno.
Skriti kurikulum, osredotočenost na otroka in
razvojno primerna praksa
Strokovna javnost se je vse bolj zavedala tudi pomena implicitne peda-
gogike vzgojiteljic in vzgojiteljev, na katero se otroci odzivajo celo močneje
kot na načrtovane in odkrite zahteve. Kroflič meni, da je ta implicitna pe-
dagogika, ki se odraža v skritem kurikulu, še posebej pomembna na pred-
šolski stopnji, ko se otrok na vzgojne spodbude iz svoje okolice odziva bolj
čustveno in je še posebej odvisen od občutka sprejetosti in varnosti.29 Teo-
rija skritega kurikula opozarja na številne nenamerne, a učinkovite dejav-
nike, ki vplivajo na otrokovo učenje in razvoj v pogojih vrtca, kot so npr.
opremljenost, organizacija prostora, komunikacija in interakcija z otroki in
med otroki, raba pohvale in graje, pravila, število otrok v skupini.30
Druga značilnost, ki se pojavlja v sodobni organizirani predšolski vzgo-
ji, se nanaša na pristope, ki v središče učnega procesa in tega, kar se do-
gaja v vrtcu in šoli, postavljajo otroka. V literaturi jo poznamo pod ime-
nom »child-centered«. Načeloma obstajajo trije programski pristopi, ki
se med seboj razlikujejo glede na položaj otroka in vzgojitelja (učitelja) v
njem. Tako poznamo model, ki ga usmerja vzgojitelj (teacher-centered) in
v katerem le-ta prevzema popolno odgovornost za vse, kar se dogaja. Cilji
in aktivnosti so vnaprej določeni s strani odraslih, zato pogosto obstajajo
celotni izdelani kompleti za izvajanje kurikula. Vzgojitelj si prizadeva čim
bolj dosledno uresničiti vse, kar se od njega pričakuje. Drugi pristop v bi-
stvu predstavlja nasprotje prvemu. V njem otrok prevzema celotno inicia-
tivo, vzgojitelj (učitelj) pa mu sledi. Otroku zaupajo v tolikšni meri, da me-
nijo, da bo začel svojo aktivnost, se učil in evalviral. Vzgojiteljeva vloga je
omejena na pripravo obogatenega, varnega in stimulativnega okolja, v ka-
terem se lahko otroci svobodno igrajo, zbirajo aktivnosti in materiale ter si
določajo svoje lastne cilje. Ta pristop se imenuje »child-initiated«. Konč-
no pa obstaja še tretji pristop, v katerem otroci in vzgojitelji (učitelji) izme-
29 Robi Kroflič, Temeljne predpostavke, načela in cilji kurikula za vrtce, v: L. Marjanovič Umek,
Otrok v vrtcu – Priročnik h kurikulumu za vrtce, Ljubljana 2001.
30 Kornelija Špoljar, Novi pristopi vzgojnoizobraževalnim programom v sodobnih konceptih
predšolske vzgoje, Educa 3/1–2 (1993), 13–20; Kurikulum za vrtce, Ljubljana 1999.
njim tako, da izbira in kombinira teorije ali elemente teorij, ki so združljivi
s filozofijo programa, cilji in načeli. V tem primeru je takšna stopnja eklek-
tičnosti predvsem prednost in ne pomanjkljivost. Vedenje o tem, kako si ra-
zvoj razlagajo različne teorije, pa nam omogoča, da rabimo in uporabljamo
tisto, kar je v določenem času in prostoru za določenega otroka ali skupino
otrok najbolj ustrezno.
Skriti kurikulum, osredotočenost na otroka in
razvojno primerna praksa
Strokovna javnost se je vse bolj zavedala tudi pomena implicitne peda-
gogike vzgojiteljic in vzgojiteljev, na katero se otroci odzivajo celo močneje
kot na načrtovane in odkrite zahteve. Kroflič meni, da je ta implicitna pe-
dagogika, ki se odraža v skritem kurikulu, še posebej pomembna na pred-
šolski stopnji, ko se otrok na vzgojne spodbude iz svoje okolice odziva bolj
čustveno in je še posebej odvisen od občutka sprejetosti in varnosti.29 Teo-
rija skritega kurikula opozarja na številne nenamerne, a učinkovite dejav-
nike, ki vplivajo na otrokovo učenje in razvoj v pogojih vrtca, kot so npr.
opremljenost, organizacija prostora, komunikacija in interakcija z otroki in
med otroki, raba pohvale in graje, pravila, število otrok v skupini.30
Druga značilnost, ki se pojavlja v sodobni organizirani predšolski vzgo-
ji, se nanaša na pristope, ki v središče učnega procesa in tega, kar se do-
gaja v vrtcu in šoli, postavljajo otroka. V literaturi jo poznamo pod ime-
nom »child-centered«. Načeloma obstajajo trije programski pristopi, ki
se med seboj razlikujejo glede na položaj otroka in vzgojitelja (učitelja) v
njem. Tako poznamo model, ki ga usmerja vzgojitelj (teacher-centered) in
v katerem le-ta prevzema popolno odgovornost za vse, kar se dogaja. Cilji
in aktivnosti so vnaprej določeni s strani odraslih, zato pogosto obstajajo
celotni izdelani kompleti za izvajanje kurikula. Vzgojitelj si prizadeva čim
bolj dosledno uresničiti vse, kar se od njega pričakuje. Drugi pristop v bi-
stvu predstavlja nasprotje prvemu. V njem otrok prevzema celotno inicia-
tivo, vzgojitelj (učitelj) pa mu sledi. Otroku zaupajo v tolikšni meri, da me-
nijo, da bo začel svojo aktivnost, se učil in evalviral. Vzgojiteljeva vloga je
omejena na pripravo obogatenega, varnega in stimulativnega okolja, v ka-
terem se lahko otroci svobodno igrajo, zbirajo aktivnosti in materiale ter si
določajo svoje lastne cilje. Ta pristop se imenuje »child-initiated«. Konč-
no pa obstaja še tretji pristop, v katerem otroci in vzgojitelji (učitelji) izme-
29 Robi Kroflič, Temeljne predpostavke, načela in cilji kurikula za vrtce, v: L. Marjanovič Umek,
Otrok v vrtcu – Priročnik h kurikulumu za vrtce, Ljubljana 2001.
30 Kornelija Špoljar, Novi pristopi vzgojnoizobraževalnim programom v sodobnih konceptih
predšolske vzgoje, Educa 3/1–2 (1993), 13–20; Kurikulum za vrtce, Ljubljana 1999.
