Page 83 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 83
Predšolska vzgoja v izzivih sodobne družbe
je celo v nasprotju, pa vsaka od njih lahko doprinese k boljšemu razumeva-
nju otroka. V našem kratkem zgodovinskem prikazu smo seveda prikaza-
li le najosnovnejše teorije, ki so se razvile skozi čas. Iz vseh našteti teorij pa
vseeno lahko izluščimo pet principov, ki temeljijo na raziskavah o otroko-
vem razvoju in ki pojasnjujejo otrokovo rast in razvoj:
1) Razvoj na vsakem razvojnem področju vpliva in je vplivan z razvojem
drugega področja. Ko otroci osvojijo določeno spretnost (npr. poskako-
vanje na eni nogi), običajno narašča njihovo zaupanje vase. Medseboj-
na odvisnost razvojnih področij je pomemben princip rasti in razvoja.
2) Razvoj se pojavlja v zaporednih in napovedljivih fazah. Rast poteka od
zgoraj po telesu navzdol in od sredine proti periferiji. Pravila razvoja
so enaka za vse otroke, vendar socialni in kulturni kontekst, v katerem
otroci živijo, oblikuje njihov razvoj v različnih oblikah.
3) Razvoj poteka različno hitro pri različnih posameznikih pa tudi znotraj
različnih razvojnih področij pri istem posamezniku. Tako obstaja veli-
ka raznolikost v pojavljanju določene rasti in razvoja, ki je pogojena z bi-
ološkimi faktorji, sociokulturnimi faktorji okolja, z družino, s tempera-
mentom, z učnim stilom in izkušnjami.28 Le v primeru, če močno odsto-
pajo od razvojnih mejnikov, je to lahko vzrok za razmišljanje o razvojni
posebnosti, v smislu zaostajanja ali pa prehitevanja v razvoju.
4) Na razvoj močno vpliva vrsta izkušenj, ki jih ima otrok. Izkušnje pa ima-
jo kumulativno naravo, zato lahko pozitivno ali negativno vplivajo na
otrokovo znanje, spretnosti in sposobnosti. Izkušnje, ki jih ima otrok re-
dno, so bolj močne in imajo trajnejše učinke od tistih, ki se pojavljajo red-
keje. Otrok, ki doma posluša bogat jezik in redno »bere« oziroma po-
sluša odrasle ali starejše vrstnike, ki mu berejo knjige, bolj verjetno kma-
lu razvije razumevanje različnih funkcij jezika, kar je velika prednost za
kasnejše pisanje in branje. Otroci, ki ne slišijo govora ali imajo malo iz-
kušenj s knjigami, so pogosteje ovirani pri kasnejšem razvoju pismenosti.
5) Razvoj je rezultat interakcije otrokovega biološkega, fizičnega in kul-
turnega okolja. Nobena teorija doslej še ni ustrezno opisala in razložila
kompleksnega poteka otrokovega razvoja in rasti. Prevladuje pa mnenje,
da sta biološki in okoljski faktor (kamor štejemo tudi kulturni faktor)
prepletena in da njuna kombinacija tvori vsako osebo enkratno.
Ker nobena teorija ne pokriva vseh vidikov razvoja, je na sedanji stopnji
razvoja organizirane predšolske vzgoje povsem naravno, da ta pristopa k
28 S. Bredekamp, C. Copple, Developmentally appropriate practice in early childhood programs
(rev. ed.), Washington D. C. 1997.
je celo v nasprotju, pa vsaka od njih lahko doprinese k boljšemu razumeva-
nju otroka. V našem kratkem zgodovinskem prikazu smo seveda prikaza-
li le najosnovnejše teorije, ki so se razvile skozi čas. Iz vseh našteti teorij pa
vseeno lahko izluščimo pet principov, ki temeljijo na raziskavah o otroko-
vem razvoju in ki pojasnjujejo otrokovo rast in razvoj:
1) Razvoj na vsakem razvojnem področju vpliva in je vplivan z razvojem
drugega področja. Ko otroci osvojijo določeno spretnost (npr. poskako-
vanje na eni nogi), običajno narašča njihovo zaupanje vase. Medseboj-
na odvisnost razvojnih področij je pomemben princip rasti in razvoja.
2) Razvoj se pojavlja v zaporednih in napovedljivih fazah. Rast poteka od
zgoraj po telesu navzdol in od sredine proti periferiji. Pravila razvoja
so enaka za vse otroke, vendar socialni in kulturni kontekst, v katerem
otroci živijo, oblikuje njihov razvoj v različnih oblikah.
3) Razvoj poteka različno hitro pri različnih posameznikih pa tudi znotraj
različnih razvojnih področij pri istem posamezniku. Tako obstaja veli-
ka raznolikost v pojavljanju določene rasti in razvoja, ki je pogojena z bi-
ološkimi faktorji, sociokulturnimi faktorji okolja, z družino, s tempera-
mentom, z učnim stilom in izkušnjami.28 Le v primeru, če močno odsto-
pajo od razvojnih mejnikov, je to lahko vzrok za razmišljanje o razvojni
posebnosti, v smislu zaostajanja ali pa prehitevanja v razvoju.
4) Na razvoj močno vpliva vrsta izkušenj, ki jih ima otrok. Izkušnje pa ima-
jo kumulativno naravo, zato lahko pozitivno ali negativno vplivajo na
otrokovo znanje, spretnosti in sposobnosti. Izkušnje, ki jih ima otrok re-
dno, so bolj močne in imajo trajnejše učinke od tistih, ki se pojavljajo red-
keje. Otrok, ki doma posluša bogat jezik in redno »bere« oziroma po-
sluša odrasle ali starejše vrstnike, ki mu berejo knjige, bolj verjetno kma-
lu razvije razumevanje različnih funkcij jezika, kar je velika prednost za
kasnejše pisanje in branje. Otroci, ki ne slišijo govora ali imajo malo iz-
kušenj s knjigami, so pogosteje ovirani pri kasnejšem razvoju pismenosti.
5) Razvoj je rezultat interakcije otrokovega biološkega, fizičnega in kul-
turnega okolja. Nobena teorija doslej še ni ustrezno opisala in razložila
kompleksnega poteka otrokovega razvoja in rasti. Prevladuje pa mnenje,
da sta biološki in okoljski faktor (kamor štejemo tudi kulturni faktor)
prepletena in da njuna kombinacija tvori vsako osebo enkratno.
Ker nobena teorija ne pokriva vseh vidikov razvoja, je na sedanji stopnji
razvoja organizirane predšolske vzgoje povsem naravno, da ta pristopa k
28 S. Bredekamp, C. Copple, Developmentally appropriate practice in early childhood programs
(rev. ed.), Washington D. C. 1997.
