Page 81 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 81
Predšolska vzgoja v izzivih sodobne družbe
Ob primerjavi pogledov, ki jih razlagata Piaget in Vigotski, se osnovna
razlika kaže v poudarku, ki ga en ali drugi dajeta razmerju med notranjim
organizmom in socialnim okoljem. Piaget pri tem poudarja znanje posa-
meznika, ki ga oblikuje ob interakciji z zunanjim okoljem. Vigotski pa po-
udarja učinke socialno-kulturnih procesov, ki stimulirajo razvoj posame-
znika. Vigotski razmišlja tudi o tem, da moramo razlago za razvoj spre-
minjati v procesu samega razvoja. To pomeni, da lahko na določeni toč-
ki otrokovega razvoja biološki faktorji postanejo primarna sila sprememb,
ko pa se otrok razvija in spreminja, nastopijo novi vplivi iz socialnega oko-
lja, ki pripeljejo do razvoja. Čeprav se razvoj po njegovem mnenju še ve-
dno odvija v danem biološkem okviru, postanejo vse bolj pomembni soci-
alni faktorji.
Ob razmišljanju o odnosu med razvojem in učenjem Vigotski izhaja iz
teze, da obstajata dva razvojna nivoja, na katerih otrok operira. Kot smo že
omenili, prvi nivo označuje stopnjo, na kateri otrok lahko reši problem sa-
mostojno in ga Vigotski imenuje nivo aktualnega razvoja. Za drugi nivo
operiranja pa je značilno, da isti problem otrok lahko reši ob pomoči, z vo-
denjem odraslega ali bolj razvitega vrstnika. Razdaljo med obema nivoje-
ma imenuje območje bližnjega razvoja. Ko otrok raste, postane potencialni
nivo aktualni nivo. Vigotski tudi meni, da je za učenje odločilnega pome-
na, da se to območje oblikuje, saj se na ta način pri učenju zbudijo raznoli-
ki notranji razvojni procesi, ki pa lahko operirajo le, če je otrok v interakciji
z odraslim ali bolje razvitim vrstnikom v svojem okolju. Ko se ta proces in-
ternalizira (ponotranji), postane del neodvisnih razvojnih dosežkov. Menil
je tudi, da je otrokom potrebno postavljati izzive in jih pri tem spodbuja-
ti k razvoju in ne le slediti temu, kar trenutno zmorejo. Zato Vigotski tudi
trdno verjame, da otrok potrebuje pri raziskovanju in eksperimentiranju (s
svojim okoljem) pomoč odraslega. Vlogo odraslega v otrokovem razvoju je
razložil z nudenjem »zidarskega odra« oziroma opore, s katero odrasli po-
magajo otroku, da se iz cone aktualnega (trenutnega) razvoja povzdigne v
cono bližnjega oziroma jutrišnjega razvoja.26 In prav v tem delu svojega gle-
danja na razvoj se Piaget in Vigotski močno razlikujeta. Če bi to razliko
prevedli v jezik predšolske prakse, bi lahko trdili, da se Piaget zavzema za
»nevmešavanje« v otrokovo spoznavanje, kar z vidika vzgojitelja pomeni
le pozorno opazovanje in sledenje, Vigotski pa se poleg tega zavzema še za
aktivnejšo vlogo odraslega ali bolj razvitih vrstnikov, ki lahko razvoj otro-
ka pospešijo. Za Vigotskega učenje ni samotarsko potovanje.
26 Lev S. Vigotsky, Sobranije sočinjenij, I–II, Moskva 1982.
Ob primerjavi pogledov, ki jih razlagata Piaget in Vigotski, se osnovna
razlika kaže v poudarku, ki ga en ali drugi dajeta razmerju med notranjim
organizmom in socialnim okoljem. Piaget pri tem poudarja znanje posa-
meznika, ki ga oblikuje ob interakciji z zunanjim okoljem. Vigotski pa po-
udarja učinke socialno-kulturnih procesov, ki stimulirajo razvoj posame-
znika. Vigotski razmišlja tudi o tem, da moramo razlago za razvoj spre-
minjati v procesu samega razvoja. To pomeni, da lahko na določeni toč-
ki otrokovega razvoja biološki faktorji postanejo primarna sila sprememb,
ko pa se otrok razvija in spreminja, nastopijo novi vplivi iz socialnega oko-
lja, ki pripeljejo do razvoja. Čeprav se razvoj po njegovem mnenju še ve-
dno odvija v danem biološkem okviru, postanejo vse bolj pomembni soci-
alni faktorji.
Ob razmišljanju o odnosu med razvojem in učenjem Vigotski izhaja iz
teze, da obstajata dva razvojna nivoja, na katerih otrok operira. Kot smo že
omenili, prvi nivo označuje stopnjo, na kateri otrok lahko reši problem sa-
mostojno in ga Vigotski imenuje nivo aktualnega razvoja. Za drugi nivo
operiranja pa je značilno, da isti problem otrok lahko reši ob pomoči, z vo-
denjem odraslega ali bolj razvitega vrstnika. Razdaljo med obema nivoje-
ma imenuje območje bližnjega razvoja. Ko otrok raste, postane potencialni
nivo aktualni nivo. Vigotski tudi meni, da je za učenje odločilnega pome-
na, da se to območje oblikuje, saj se na ta način pri učenju zbudijo raznoli-
ki notranji razvojni procesi, ki pa lahko operirajo le, če je otrok v interakciji
z odraslim ali bolje razvitim vrstnikom v svojem okolju. Ko se ta proces in-
ternalizira (ponotranji), postane del neodvisnih razvojnih dosežkov. Menil
je tudi, da je otrokom potrebno postavljati izzive in jih pri tem spodbuja-
ti k razvoju in ne le slediti temu, kar trenutno zmorejo. Zato Vigotski tudi
trdno verjame, da otrok potrebuje pri raziskovanju in eksperimentiranju (s
svojim okoljem) pomoč odraslega. Vlogo odraslega v otrokovem razvoju je
razložil z nudenjem »zidarskega odra« oziroma opore, s katero odrasli po-
magajo otroku, da se iz cone aktualnega (trenutnega) razvoja povzdigne v
cono bližnjega oziroma jutrišnjega razvoja.26 In prav v tem delu svojega gle-
danja na razvoj se Piaget in Vigotski močno razlikujeta. Če bi to razliko
prevedli v jezik predšolske prakse, bi lahko trdili, da se Piaget zavzema za
»nevmešavanje« v otrokovo spoznavanje, kar z vidika vzgojitelja pomeni
le pozorno opazovanje in sledenje, Vigotski pa se poleg tega zavzema še za
aktivnejšo vlogo odraslega ali bolj razvitih vrstnikov, ki lahko razvoj otro-
ka pospešijo. Za Vigotskega učenje ni samotarsko potovanje.
26 Lev S. Vigotsky, Sobranije sočinjenij, I–II, Moskva 1982.
