Page 80 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 80
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
si razvijajo jezikovne zmožnosti in na nek način »ujamejo« koncepte,
ko se pogovarjajo in poslušajo. Menil je, da isti mehanizmi, s katerimi se
prenaša na otroka kultura, to je z interakcijo, sodelujejo tudi pri razvoju
kompleksnega mišljenja. Otroci pridobivajo znanje v procesih delitve iz-
kušenj z odraslimi ali z bolj razvitimi vrstniki. Dialog, ki spremlja to iz-
kušnjo, postane del otrokovega vedenja, znanja. Tako je po mnenju Vi-
gotskega socialna mediacija tista, od katere je odvisen kognitivni razvoj
otroka. Ta trditev nasprotuje mnenju Piageta, ki verjame, da otrok po-
staja vse bolj socialen in manj egocentričen, saj je Vigotski pristaš ideje,
da je otrok socialno odvisen od začetka kognitivnega življenja naprej in
da ob socialnih izkušnjah z odraslimi in vrstniki postaja vse bolj neod-
visen v svojem mišljenju.
— Tudi Vigotski je verjel, da se otrok veliko nauči, ko se igra z drugimi. Ver-
jel je tudi, da jezik in igra gradita drug na drugem: ko se otroci igrajo, ne-
prestano uporabljajo jezik in ta interakcija prispeva h konstruiranju zna-
nja in učenja.
— Morda pa je še najbolj znana njegova ideja o pomenu interakcij otroka s
starejšimi in z vrstniki. Razvil je idejo o coni bližnjega razvoja, ki jo lah-
ko definiramo kot razliko med najtežjo nalogo, ki jo otrok lahko nare-
di sam, in najtežjo nalogo, ki jo otrok lahko naredi skupaj z drugimi ozi-
roma s pomočjo drugih. Ko je otrok na meji, da bi se naučil novega kon-
cepta, lahko z interakcijo z odraslim ali z vrstnikom močno pospeši svoj
razvoj. Ta pomoč predstavlja oporo oziroma zidarski oder (scaffolding),
ki mu pomaga priti na višji nivo razvoja veliko prej, kot pa če bi nalogo
opravljal sam. Zato da bi lahko vzgojitelj nudil zidarski oder, pa mora
dobro poznati otroka in ga opazovati, da bi ugotovil, kje se nahaja v ra-
zvojnem procesu in kam je sposoben priti ob upoštevanju njegovih indi-
vidualnih potreb in socialnega konteksta, ki ga obkroža. Prav s cono bli-
žnjega razvoja je Vigotski dal poseben pomen individualizaciji, v kateri
se upošteva individualne značilnosti vsakega posameznega otroka in na
ta način je tudi on postavil vsakega posameznega otroka v središče po-
zornosti vzgojitelja. S tem so ideje Vigotskega konsistentne z drugimi so-
dobnimi pristopi k vzgoji in izobraževanju.
— Ob spodbudnem okolju, ki ga otrok raziskuje, Vigotski poudarja tudi
potrebo po tem, da vzgojitelji spodbujajo odkrivanje novega z modelira-
njem, razlago in idejami, ki ustrezajo coni bližnjega razvoja.25
25 Kelvin Seifert, Cognitive development in early childhood education, v: B. Spodek (ur.), Hand-
book on research on the education of young children, New York 1993, 9–23.
si razvijajo jezikovne zmožnosti in na nek način »ujamejo« koncepte,
ko se pogovarjajo in poslušajo. Menil je, da isti mehanizmi, s katerimi se
prenaša na otroka kultura, to je z interakcijo, sodelujejo tudi pri razvoju
kompleksnega mišljenja. Otroci pridobivajo znanje v procesih delitve iz-
kušenj z odraslimi ali z bolj razvitimi vrstniki. Dialog, ki spremlja to iz-
kušnjo, postane del otrokovega vedenja, znanja. Tako je po mnenju Vi-
gotskega socialna mediacija tista, od katere je odvisen kognitivni razvoj
otroka. Ta trditev nasprotuje mnenju Piageta, ki verjame, da otrok po-
staja vse bolj socialen in manj egocentričen, saj je Vigotski pristaš ideje,
da je otrok socialno odvisen od začetka kognitivnega življenja naprej in
da ob socialnih izkušnjah z odraslimi in vrstniki postaja vse bolj neod-
visen v svojem mišljenju.
— Tudi Vigotski je verjel, da se otrok veliko nauči, ko se igra z drugimi. Ver-
jel je tudi, da jezik in igra gradita drug na drugem: ko se otroci igrajo, ne-
prestano uporabljajo jezik in ta interakcija prispeva h konstruiranju zna-
nja in učenja.
— Morda pa je še najbolj znana njegova ideja o pomenu interakcij otroka s
starejšimi in z vrstniki. Razvil je idejo o coni bližnjega razvoja, ki jo lah-
ko definiramo kot razliko med najtežjo nalogo, ki jo otrok lahko nare-
di sam, in najtežjo nalogo, ki jo otrok lahko naredi skupaj z drugimi ozi-
roma s pomočjo drugih. Ko je otrok na meji, da bi se naučil novega kon-
cepta, lahko z interakcijo z odraslim ali z vrstnikom močno pospeši svoj
razvoj. Ta pomoč predstavlja oporo oziroma zidarski oder (scaffolding),
ki mu pomaga priti na višji nivo razvoja veliko prej, kot pa če bi nalogo
opravljal sam. Zato da bi lahko vzgojitelj nudil zidarski oder, pa mora
dobro poznati otroka in ga opazovati, da bi ugotovil, kje se nahaja v ra-
zvojnem procesu in kam je sposoben priti ob upoštevanju njegovih indi-
vidualnih potreb in socialnega konteksta, ki ga obkroža. Prav s cono bli-
žnjega razvoja je Vigotski dal poseben pomen individualizaciji, v kateri
se upošteva individualne značilnosti vsakega posameznega otroka in na
ta način je tudi on postavil vsakega posameznega otroka v središče po-
zornosti vzgojitelja. S tem so ideje Vigotskega konsistentne z drugimi so-
dobnimi pristopi k vzgoji in izobraževanju.
— Ob spodbudnem okolju, ki ga otrok raziskuje, Vigotski poudarja tudi
potrebo po tem, da vzgojitelji spodbujajo odkrivanje novega z modelira-
njem, razlago in idejami, ki ustrezajo coni bližnjega razvoja.25
25 Kelvin Seifert, Cognitive development in early childhood education, v: B. Spodek (ur.), Hand-
book on research on the education of young children, New York 1993, 9–23.
