Page 82 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 82
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
Tako kot Piaget je tudi Vigotski verjel, da se razvoja ne da razložiti samo
z enim faktorjem (biološkim zorenjem ali okoljsko-socialnim), ampak pri-
haja do razvoja ob interakciji bioloških in okoljskih faktorjev.
V tem obdobju se srečamo še z eno teorijo, ki je močno zaznamovala
vzgojo in izobraževanje, pa tudi organizirano predšolsko vzgojo, to je teo-
rijo multiplih inteligenc H. Gardnerja. Gardner je definiral človekove po-
tenciale z vidika zmožnosti za reševanje problemov v različnih kulturnih
okoljih.27 Deslej je identificiral devet inteligenc (jezikovno, logično-mate-
matično, prostorsko, glasbeno, kinestetično, medosebno, osebno, naturali-
stično in eksistencialno) in tako opozoril, da ne obstaja le ena pot k spozna-
vanju sveta in tvorjenju osebnega pomena. Hkrati pa je opozoril tudi na to,
da obstajajo različne poti izražanja tega, kar otroci vedo in so zmožni na-
rediti. To je v veliki meri spremenilo dotedanja gledanja na proces učenja
ter spremljanje in ocenjevanje otrokovega razvoja in učenja. Zato je to ob-
dobje izjemno močno zaznamovano tudi z iskanjem rešitev za uresničeva-
nje individualnih pristopov k otroku in učenju. Individualizacija kot peda-
goški pristop upošteva individualne značilnosti oziroma dimenzije indivi-
dualnosti vseh (otrok in odraslih), ki vstopajo v pedagoški proces. Med di-
menzijami individualnosti, ki so še posebej pomembne za uresničevanje in-
dividualizacije kot pedagoškega pristopa, je še posebej pomembno poznati
družinsko kulturo, starost in razvojno stopnjo, učni stil, interese, podobo o
sebi, temperament in druge osebnostne lastnosti. Vse to pa terja od vzgoji-
teljev sistematično opazovanje in zbiranje dejstev o vsakem otroku v skupi-
ni. Šele na osnovi zbranih dejstev, ki jih vzgojitelj zbira in ureja skozi daljše
časovno obdobje, bo lahko podal tudi oceno otrokovega napredka. V naši
praksi pa se žal še vedno preveč pogosto srečujemo s posplošenimi mnenji
o otroku, ki niti staršem niti vzgojitelju ne nudijo dobre osnove za kakovo-
stne spodbude. Ob vsem tem pa mora vzgojitelj dobro poznati tudi sebe in
izkoristiti svoje močne strani v korist učenja otrok.
Povzetek spoznanj o otrokovem razvoju in učenju
Ob reševanju vprašanj o razvoju in učenju so se skozi zgodovino razvi-
le različne teorije o otrokovem razvoju in učenju, ki so vplivale tudi na te-
oretične okvire gledanja na predšolskega otroka, njegov razvoj in učenje, s
tem pa tudi na zasnove organizirane predšolske vzgoje. Pri tem velja ome-
niti, da nobena dosedanja teorija o razvoju še ni uspela odgovoriti o njem
na celosten način. Ko pride do teorij o predšolski vzgoji, večinoma ni jasne
meje med napačnimi in pravilnimi teorijami. Čeprav so si nekatere teori-
27 H. E. Gardner, Frames of mind: The theory of multiple intelligence, New York 1983.
Tako kot Piaget je tudi Vigotski verjel, da se razvoja ne da razložiti samo
z enim faktorjem (biološkim zorenjem ali okoljsko-socialnim), ampak pri-
haja do razvoja ob interakciji bioloških in okoljskih faktorjev.
V tem obdobju se srečamo še z eno teorijo, ki je močno zaznamovala
vzgojo in izobraževanje, pa tudi organizirano predšolsko vzgojo, to je teo-
rijo multiplih inteligenc H. Gardnerja. Gardner je definiral človekove po-
tenciale z vidika zmožnosti za reševanje problemov v različnih kulturnih
okoljih.27 Deslej je identificiral devet inteligenc (jezikovno, logično-mate-
matično, prostorsko, glasbeno, kinestetično, medosebno, osebno, naturali-
stično in eksistencialno) in tako opozoril, da ne obstaja le ena pot k spozna-
vanju sveta in tvorjenju osebnega pomena. Hkrati pa je opozoril tudi na to,
da obstajajo različne poti izražanja tega, kar otroci vedo in so zmožni na-
rediti. To je v veliki meri spremenilo dotedanja gledanja na proces učenja
ter spremljanje in ocenjevanje otrokovega razvoja in učenja. Zato je to ob-
dobje izjemno močno zaznamovano tudi z iskanjem rešitev za uresničeva-
nje individualnih pristopov k otroku in učenju. Individualizacija kot peda-
goški pristop upošteva individualne značilnosti oziroma dimenzije indivi-
dualnosti vseh (otrok in odraslih), ki vstopajo v pedagoški proces. Med di-
menzijami individualnosti, ki so še posebej pomembne za uresničevanje in-
dividualizacije kot pedagoškega pristopa, je še posebej pomembno poznati
družinsko kulturo, starost in razvojno stopnjo, učni stil, interese, podobo o
sebi, temperament in druge osebnostne lastnosti. Vse to pa terja od vzgoji-
teljev sistematično opazovanje in zbiranje dejstev o vsakem otroku v skupi-
ni. Šele na osnovi zbranih dejstev, ki jih vzgojitelj zbira in ureja skozi daljše
časovno obdobje, bo lahko podal tudi oceno otrokovega napredka. V naši
praksi pa se žal še vedno preveč pogosto srečujemo s posplošenimi mnenji
o otroku, ki niti staršem niti vzgojitelju ne nudijo dobre osnove za kakovo-
stne spodbude. Ob vsem tem pa mora vzgojitelj dobro poznati tudi sebe in
izkoristiti svoje močne strani v korist učenja otrok.
Povzetek spoznanj o otrokovem razvoju in učenju
Ob reševanju vprašanj o razvoju in učenju so se skozi zgodovino razvi-
le različne teorije o otrokovem razvoju in učenju, ki so vplivale tudi na te-
oretične okvire gledanja na predšolskega otroka, njegov razvoj in učenje, s
tem pa tudi na zasnove organizirane predšolske vzgoje. Pri tem velja ome-
niti, da nobena dosedanja teorija o razvoju še ni uspela odgovoriti o njem
na celosten način. Ko pride do teorij o predšolski vzgoji, večinoma ni jasne
meje med napačnimi in pravilnimi teorijami. Čeprav so si nekatere teori-
27 H. E. Gardner, Frames of mind: The theory of multiple intelligence, New York 1983.
