Page 79 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 79
Predšolska vzgoja v izzivih sodobne družbe
Osrednjo vlogo v strokovnih diskusijah prevzema predvsem vprašanje
upoštevanja različnega kulturnega konteksta pri raziskovanju otrokovega
razvoja, torej področja, ki je bilo zgodovinsko gledano, usmerjeno pred-
vsem na raziskovanje otrokovega razvoja in učenja v kulturi »bele rase«.
Ob vsem tem je seveda razumljivo, da je v zahodnem svetu v tem obdo-
bju vse bolj popularna sociokulturna teorija ali teorija socialnega konteksta
in konstrukcije pomena L. Vigotskega.24 Vigotski se je zanimal za učinke
kulture na razvoj, vendar je bil njegov interes usmerjen predvsem na kogni-
tivni razvoj, tako kot je bil nanj usmerjen Piaget. Vigotski je tako kot Pia-
get verjel, da otroci konstruirajo svoje znanje in ga ne le »vzamejo vase«.
Lev Vigotski je zašel na področje izobraževanja kot srednješolski profe-
sor literature in morda je prav zato prinesel nov veter v razumevanje učenja
in poučevanja. Sodi med pomembne osebe, ki so zaznamovale pedagogiko
že v začetku dvajsetega stoletja. Toda mnogo bolj odmevne so njegove ideje
šele konec dvajsetega stoletja, za kar obstaja kar nekaj razlogov:
— Zagovarjal je kvalitativne in kvantitativne metode raziskovanja, kar
ustreza sodobnemu razumevanju spoznavanja in odkrivanja na podro-
čju družboslovja.
— Od vzgojitelja pričakuje, da bo otroka opazoval, spraševal in spodbujal
interakcijo z vrstniki. Vzgojitelj naj bi razmišljal o tem, kdaj naj otroku
pomaga s predlogom ali idejo in kdaj naj ga pusti, da stvar opravi sam.
— Poudarjal je pomen socialnega okolja na človekov razvoj, s čimer je nudil
tudi osnovo za študije, ki se odvijajo v različnih kulturnih okoljih. Po-
udarjal je tesno povezanost socialnega in kognitivnega razvoja in njuno
medsebojno odvisnost. Pod vplivom Piageta je dotlej prevladovalo mne-
nje, da otrok konstruira znanje z osebno izkušnjo. Vigotski pa meni, da
se otrok ne uči le s počenjanjem, ampak tudi z govorjenjem in počenja-
njem z drugimi ter vztrajanjem pri nalogi, dokler je ne izpolni. Vzgojitelj
lahko v pomoč otrokovemu socialnemu učenju omogoča možnosti, v ka-
terih ti delajo skupaj in si medsebojno pomagajo.
— Vigotski meni, da osebna in socialna izkušnja ne moreta biti ločeni, saj je
svet, v katerega se otrok »naseli«, oblikovan z njegovo družino, skupno-
stjo, s socialno ekonomskim statusom, z izobrazbo, kulturo… Njegovo
razumevanje sveta je v določenem delu zaznamovano in prihaja od vre-
dnot in prepričanj odraslih in drugih otrok, s katerimi prihaja v interak-
cijo v svojem življenju. Vigotski je prepričan, da se otroci vsak dan uči-
jo drug od drugega, medtem ko se skupaj igrajo in komunicirajo. Tako
24 R. Murray Thomas, Comparing Theories of Child Development, Belmont 1992.
Osrednjo vlogo v strokovnih diskusijah prevzema predvsem vprašanje
upoštevanja različnega kulturnega konteksta pri raziskovanju otrokovega
razvoja, torej področja, ki je bilo zgodovinsko gledano, usmerjeno pred-
vsem na raziskovanje otrokovega razvoja in učenja v kulturi »bele rase«.
Ob vsem tem je seveda razumljivo, da je v zahodnem svetu v tem obdo-
bju vse bolj popularna sociokulturna teorija ali teorija socialnega konteksta
in konstrukcije pomena L. Vigotskega.24 Vigotski se je zanimal za učinke
kulture na razvoj, vendar je bil njegov interes usmerjen predvsem na kogni-
tivni razvoj, tako kot je bil nanj usmerjen Piaget. Vigotski je tako kot Pia-
get verjel, da otroci konstruirajo svoje znanje in ga ne le »vzamejo vase«.
Lev Vigotski je zašel na področje izobraževanja kot srednješolski profe-
sor literature in morda je prav zato prinesel nov veter v razumevanje učenja
in poučevanja. Sodi med pomembne osebe, ki so zaznamovale pedagogiko
že v začetku dvajsetega stoletja. Toda mnogo bolj odmevne so njegove ideje
šele konec dvajsetega stoletja, za kar obstaja kar nekaj razlogov:
— Zagovarjal je kvalitativne in kvantitativne metode raziskovanja, kar
ustreza sodobnemu razumevanju spoznavanja in odkrivanja na podro-
čju družboslovja.
— Od vzgojitelja pričakuje, da bo otroka opazoval, spraševal in spodbujal
interakcijo z vrstniki. Vzgojitelj naj bi razmišljal o tem, kdaj naj otroku
pomaga s predlogom ali idejo in kdaj naj ga pusti, da stvar opravi sam.
— Poudarjal je pomen socialnega okolja na človekov razvoj, s čimer je nudil
tudi osnovo za študije, ki se odvijajo v različnih kulturnih okoljih. Po-
udarjal je tesno povezanost socialnega in kognitivnega razvoja in njuno
medsebojno odvisnost. Pod vplivom Piageta je dotlej prevladovalo mne-
nje, da otrok konstruira znanje z osebno izkušnjo. Vigotski pa meni, da
se otrok ne uči le s počenjanjem, ampak tudi z govorjenjem in počenja-
njem z drugimi ter vztrajanjem pri nalogi, dokler je ne izpolni. Vzgojitelj
lahko v pomoč otrokovemu socialnemu učenju omogoča možnosti, v ka-
terih ti delajo skupaj in si medsebojno pomagajo.
— Vigotski meni, da osebna in socialna izkušnja ne moreta biti ločeni, saj je
svet, v katerega se otrok »naseli«, oblikovan z njegovo družino, skupno-
stjo, s socialno ekonomskim statusom, z izobrazbo, kulturo… Njegovo
razumevanje sveta je v določenem delu zaznamovano in prihaja od vre-
dnot in prepričanj odraslih in drugih otrok, s katerimi prihaja v interak-
cijo v svojem življenju. Vigotski je prepričan, da se otroci vsak dan uči-
jo drug od drugega, medtem ko se skupaj igrajo in komunicirajo. Tako
24 R. Murray Thomas, Comparing Theories of Child Development, Belmont 1992.
