Page 78 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 78
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
Odkritja o delovanju in razvoju možganov so dodobra razburkala so-
dobno predšolsko vzgojo in ji hkrati dala trdno znanstveno osnovo za za-
govorništvo in širjenje. Ob ugotovitvah o razvoju možganov in ugotovi-
tvah o povrnjenih investicijah v kvalitetne predšolske programe ter uresni-
čevanju konvencije o otrokovih pravicah, področje predšolske vzgoje konč-
no dobiva veljavo, ki si jo zasluži.
Otrokov razvoj in učenje
Konstruktivistična razlaga razvoja in učenja v tem obdobju med drugim
pridobiva vse več zagovornikov tudi zato, ker strokovnjaki in znanstveni-
ki iščejo najboljše načine za učenje in poučevanje, saj so tradicionalne me-
tode postajale vse manj uporabne za uresničevanje novih ciljev. Raziskoval-
ci, vzgojitelji in učitelji so ugotavljali, da tradicionalne metode povzročajo
primanjkljaje v razumevanju ter pasivno znanje,21 psihologi pa dokazujejo,
kako zelo pomembna je aktivna udeležba v učenju, ki vodi v boljše pomnje-
nje, razumevanje ter aktivno rabo naučenega.22 Konstruktivizem ima svo-
je argumente tudi v filozofskem smislu, saj dražljaji in sporočila niso nikoli
zadostna, da bi prenesla pomen. Posameznik do neke mere vedno konstru-
ira ali rekonstruira, kaj stvari pomenijo.
Interakcijsko-konstruktivistično tezo o odnosu med zorenjem in vplivi
iz okolja potrjujejo tudi najnovejše raziskave o delovanju možganov in opo-
zarjajo, da se neprestano medsebojno delovanje med obema faktorjema zač-
ne že pred otrokovim rojstvom, saj možgani zarodka še pred rojstvom spre-
jemajo informacije iz okolja in tvorijo možganske povezave, ki kasneje odlo-
čilno vplivajo na razvoj in učenje. Ko se otrok razvija in zori, gradi svoje la-
stno notranje vedenje – znanje v interakciji s svojim okoljem. Razvoj in uče-
nje sta torej rezultat interakcije med otrokovim naravnim zorenjem in vpli-
vi iz okolja. Pri tem pa se šele zadnjih deset, dvajset let v teh vprašanjih po-
udarja tudi pomen širšega kontekstualnega pristopa k razumevanju okolja
oziroma sistema, v katerem se otrok razvija, saj so izkušnje, ki jih posame-
znik dobi, kulturno in socialno obarvane in so torej v odvisnosti od okolja,
v katerem se otrok rodi oziroma živi. Individualne razlike lahko razložimo z
razlikami v načinih, s katerimi se posamezniki na različnih razvojnih nivo-
jih odzivajo na dogodke in ljudi v svojem okolju. Pri tem je »človekova izku-
šnja konstrukcija realnosti«,23 realnost pa je kulturno in socialno pogojena.
21 Howard E. Gardner, The unschooled mind, New York 1991.
22 David Perkins, The many faces of Constructivism, Educational Leadership 57/3 (1999), 6–11.
23 Sandra Scarr, Developmental theories for the 1990’s: Development and individual differenc-
es, Child Development 63/1 (1992), 5.
Odkritja o delovanju in razvoju možganov so dodobra razburkala so-
dobno predšolsko vzgojo in ji hkrati dala trdno znanstveno osnovo za za-
govorništvo in širjenje. Ob ugotovitvah o razvoju možganov in ugotovi-
tvah o povrnjenih investicijah v kvalitetne predšolske programe ter uresni-
čevanju konvencije o otrokovih pravicah, področje predšolske vzgoje konč-
no dobiva veljavo, ki si jo zasluži.
Otrokov razvoj in učenje
Konstruktivistična razlaga razvoja in učenja v tem obdobju med drugim
pridobiva vse več zagovornikov tudi zato, ker strokovnjaki in znanstveni-
ki iščejo najboljše načine za učenje in poučevanje, saj so tradicionalne me-
tode postajale vse manj uporabne za uresničevanje novih ciljev. Raziskoval-
ci, vzgojitelji in učitelji so ugotavljali, da tradicionalne metode povzročajo
primanjkljaje v razumevanju ter pasivno znanje,21 psihologi pa dokazujejo,
kako zelo pomembna je aktivna udeležba v učenju, ki vodi v boljše pomnje-
nje, razumevanje ter aktivno rabo naučenega.22 Konstruktivizem ima svo-
je argumente tudi v filozofskem smislu, saj dražljaji in sporočila niso nikoli
zadostna, da bi prenesla pomen. Posameznik do neke mere vedno konstru-
ira ali rekonstruira, kaj stvari pomenijo.
Interakcijsko-konstruktivistično tezo o odnosu med zorenjem in vplivi
iz okolja potrjujejo tudi najnovejše raziskave o delovanju možganov in opo-
zarjajo, da se neprestano medsebojno delovanje med obema faktorjema zač-
ne že pred otrokovim rojstvom, saj možgani zarodka še pred rojstvom spre-
jemajo informacije iz okolja in tvorijo možganske povezave, ki kasneje odlo-
čilno vplivajo na razvoj in učenje. Ko se otrok razvija in zori, gradi svoje la-
stno notranje vedenje – znanje v interakciji s svojim okoljem. Razvoj in uče-
nje sta torej rezultat interakcije med otrokovim naravnim zorenjem in vpli-
vi iz okolja. Pri tem pa se šele zadnjih deset, dvajset let v teh vprašanjih po-
udarja tudi pomen širšega kontekstualnega pristopa k razumevanju okolja
oziroma sistema, v katerem se otrok razvija, saj so izkušnje, ki jih posame-
znik dobi, kulturno in socialno obarvane in so torej v odvisnosti od okolja,
v katerem se otrok rodi oziroma živi. Individualne razlike lahko razložimo z
razlikami v načinih, s katerimi se posamezniki na različnih razvojnih nivo-
jih odzivajo na dogodke in ljudi v svojem okolju. Pri tem je »človekova izku-
šnja konstrukcija realnosti«,23 realnost pa je kulturno in socialno pogojena.
21 Howard E. Gardner, The unschooled mind, New York 1991.
22 David Perkins, The many faces of Constructivism, Educational Leadership 57/3 (1999), 6–11.
23 Sandra Scarr, Developmental theories for the 1990’s: Development and individual differenc-
es, Child Development 63/1 (1992), 5.
