Page 77 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 77
Predšolska vzgoja v izzivih sodobne družbe
šolo. Dozorelo je celo spoznanje, da se bo morala šola prilagoditi in pripra-
viti na otroke, kakršni bodo prihajali vanjo. Bolj kot o premagovanju pri-
manjkljajev na prehodu iz vrtca v šolo (kompenzacijska naravnanost pred-
šolskih programov) govorimo o zagotavljanju kontinuitete v pristopih k
otrokom in učenju in o pripravljenosti šole za otroke. In v tem kontekstu se
je morala spremeniti tudi šola.
Po mnenju Shorove20 bo nevrološka znanost v prihodnje bolj kot splo-
šnim vprašanjem o tem, kako se formirajo možganske povezave, usmerjena
k bolj specifičnimu raziskovanju posameznih delov možganov in opazova-
nju, kako ter koliko nanje vpliva okolje. Že dosedanje ugotovitve pa po nje-
nem mnenju nudijo osnovo za tri osnovne principe v delovanju:
1) Najprej, ne škodujmo: načelo, ki ga sicer poznamo iz medicine, naj
bi se preneslo na druga področja politik in praks, ki zadevajo otroke. Vse-
kakor je najbolj pomembno omogočiti staršem, da izpolnijo svojo najpo-
membnejšo nalogo v zagotavljanju občutljive skrbi in nege za otroka. Poli-
tike, ki staršem ne omogočajo oblikovanja močne, varne povezanosti s svo-
jim dojenčkom v prvih mesecih življenja, morajo doživeti reformo. Ob tem
pa starši potrebujejo več informacij o tem, kako način nege in skrbi za otro-
ke vpliva na otrokove kapacitete. Ta princip prav tako pomeni, da je po-
trebno vložiti dodaten napor za izboljšanje kakovosti organizirane predšol-
ske vzgoje tako, da bodo starši zanesljivo vedeli, da se emocionalni razvoj in
učenje njihovega otroka krepi, medtem ko oni delajo.
2) Preventiva je najboljša, če pa otrok potrebuje pomoč, naj bo interven-
cija hitra in intenzivna. Če vemo, da imajo zgodnje izkušnje tako močan
vpliv na razvoj možganov, je seveda mogoče, da smo zaskrbljeni že pri vsa-
kem neugodnem občutku ali izkušnji, ki jo otrok doživi. Družine bi mora-
le vedeti, da v večini primerov odgovorna skrb ščiti otroke v ovirah vsako-
dnevnega življenja. V večini primerov si otroci opomorejo tudi pri resnih
stresnih situacijah in travmah. Če pa jim pravočasno nudimo intenzivno
in stalno pomoč, lahko prebrodijo celo paleto resnih razvojnih problemov.
3) Podpirati zdrav razvoj in učenje vsakega otroka. Če zamudimo mo-
žnosti za podpiranje zdravega razvoja in učenja v najzgodnejših mesecih in
letih, je lahko kasnejše posredovanje težje in dražje in tudi manj učinkovi-
to. Vendar to še ne pomeni, da je vse zamujeno, saj obstaja vrsta primerov,
ki pričajo o obnovi kapacitet po tem, ko je kritično obdobje razvoja že mi-
nilo. Napori za višanje kognitivnega, emocionalnega in socialnega razvo-
ja otrok ter odraslih morajo biti prisotni v vseh fazah življenjskega cikla.
20 R. Shore, Rethinking the Brain: New Insights into Early Development, New York 1997.
šolo. Dozorelo je celo spoznanje, da se bo morala šola prilagoditi in pripra-
viti na otroke, kakršni bodo prihajali vanjo. Bolj kot o premagovanju pri-
manjkljajev na prehodu iz vrtca v šolo (kompenzacijska naravnanost pred-
šolskih programov) govorimo o zagotavljanju kontinuitete v pristopih k
otrokom in učenju in o pripravljenosti šole za otroke. In v tem kontekstu se
je morala spremeniti tudi šola.
Po mnenju Shorove20 bo nevrološka znanost v prihodnje bolj kot splo-
šnim vprašanjem o tem, kako se formirajo možganske povezave, usmerjena
k bolj specifičnimu raziskovanju posameznih delov možganov in opazova-
nju, kako ter koliko nanje vpliva okolje. Že dosedanje ugotovitve pa po nje-
nem mnenju nudijo osnovo za tri osnovne principe v delovanju:
1) Najprej, ne škodujmo: načelo, ki ga sicer poznamo iz medicine, naj
bi se preneslo na druga področja politik in praks, ki zadevajo otroke. Vse-
kakor je najbolj pomembno omogočiti staršem, da izpolnijo svojo najpo-
membnejšo nalogo v zagotavljanju občutljive skrbi in nege za otroka. Poli-
tike, ki staršem ne omogočajo oblikovanja močne, varne povezanosti s svo-
jim dojenčkom v prvih mesecih življenja, morajo doživeti reformo. Ob tem
pa starši potrebujejo več informacij o tem, kako način nege in skrbi za otro-
ke vpliva na otrokove kapacitete. Ta princip prav tako pomeni, da je po-
trebno vložiti dodaten napor za izboljšanje kakovosti organizirane predšol-
ske vzgoje tako, da bodo starši zanesljivo vedeli, da se emocionalni razvoj in
učenje njihovega otroka krepi, medtem ko oni delajo.
2) Preventiva je najboljša, če pa otrok potrebuje pomoč, naj bo interven-
cija hitra in intenzivna. Če vemo, da imajo zgodnje izkušnje tako močan
vpliv na razvoj možganov, je seveda mogoče, da smo zaskrbljeni že pri vsa-
kem neugodnem občutku ali izkušnji, ki jo otrok doživi. Družine bi mora-
le vedeti, da v večini primerov odgovorna skrb ščiti otroke v ovirah vsako-
dnevnega življenja. V večini primerov si otroci opomorejo tudi pri resnih
stresnih situacijah in travmah. Če pa jim pravočasno nudimo intenzivno
in stalno pomoč, lahko prebrodijo celo paleto resnih razvojnih problemov.
3) Podpirati zdrav razvoj in učenje vsakega otroka. Če zamudimo mo-
žnosti za podpiranje zdravega razvoja in učenja v najzgodnejših mesecih in
letih, je lahko kasnejše posredovanje težje in dražje in tudi manj učinkovi-
to. Vendar to še ne pomeni, da je vse zamujeno, saj obstaja vrsta primerov,
ki pričajo o obnovi kapacitet po tem, ko je kritično obdobje razvoja že mi-
nilo. Napori za višanje kognitivnega, emocionalnega in socialnega razvo-
ja otrok ter odraslih morajo biti prisotni v vseh fazah življenjskega cikla.
20 R. Shore, Rethinking the Brain: New Insights into Early Development, New York 1997.
