Page 62 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 62
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
pa je tudi višja stopnja ozaveščenosti državljanov povzročila vse jasnejše in
glasnejše zahteve po kvalitetnem življenju otrok.
Na mednarodnem nivoju so k spreminjanju gledanja na otroka prispe-
vala predvsem prizadevanja za upoštevanje otrokovih pravic, ki so nasta-
la na osnovi Konvencije o otrokovih pravicah (1989), Deklaracije Svetov-
ne konference o izobraževanju za vse (1990), Svetovne konference o otro-
cih (1990) ipd. Zahteve in ugotovitve, ki so nastale na tem nivoju, pa lah-
ko strnemo takole:
1) Vsi otroci, ne glede na razlike v spolu, rasi, jeziku, religiji ali drugem, mo-
rajo imeti možnosti za razvijanje vseh svojih potencialov.
2) Otroci zaradi svoje fizične in mentalne ranljivosti potrebujejo posebno
skrb in varovanje.
3) Otroci, ki živijo v posebej težkih razmerah, potrebujejo posebno pozor-
nost.
4) Starši in družine (ne glede na to, kako jih definiramo), moški in ženske,
imajo kot svojo primarno obveznost skrb za nego, vzgojo in razvoj ter iz-
obraževanje svojih otrok.
5) Vlade morajo ustanoviti politiko takšnega okolja, ki bo omogočalo dru-
žinam in skupnosti zadovoljiti svoje obveznosti do nege, skrbi, varovanja
in izobraževanja otrok.
Konvencija o otrokovih pravicah predstavlja okvir za vse akterje, ki delu-
jejo v korist otrok. V enem samem dokumentu opredeljuje civilne, politič-
ne, ekonomske in kulturne pravice in velja za vse otroke v vseh situacijah,
zato ima univerzalen značaj. Dokument temelji na naslednjih principih:2
— Nediskriminitavnost: kar pomeni, da pravice zadevajo vse otroke. Otro-
ci, ki so marginalizirani ali izločeni, ne morejo biti izpuščeni iz obliko-
vanja programov in politik. Problematika izključenosti, neenakosti in
nepravičnosti tako postane osrednja skrb pri oblikovanju programov in
politik na področju predšolske vzgoje. Vsi otroci imajo torej pravico za
razvijanje svojih potencialov ne glede na razlike v rasi, barvi, spolu, jezi-
ku, mnenju, izvoru, zmožnostih ali katerikoli drugi značilnosti. Nekate-
ri pa pri tem potrebujejo več pozornosti in asistence, da bi jim tako omo-
gočili enakost možnosti.
— Otrokov (najboljši) interes: to, kar je za otroka najboljše, naj bi bilo prvo
merilo vseh akcij in odločitev na vseh področjih delovanja, namenjene-
2 Judith Evans, Arguments in Support of Investment in Early Childhood, Materials for Global
Leaders Group, 2008
pa je tudi višja stopnja ozaveščenosti državljanov povzročila vse jasnejše in
glasnejše zahteve po kvalitetnem življenju otrok.
Na mednarodnem nivoju so k spreminjanju gledanja na otroka prispe-
vala predvsem prizadevanja za upoštevanje otrokovih pravic, ki so nasta-
la na osnovi Konvencije o otrokovih pravicah (1989), Deklaracije Svetov-
ne konference o izobraževanju za vse (1990), Svetovne konference o otro-
cih (1990) ipd. Zahteve in ugotovitve, ki so nastale na tem nivoju, pa lah-
ko strnemo takole:
1) Vsi otroci, ne glede na razlike v spolu, rasi, jeziku, religiji ali drugem, mo-
rajo imeti možnosti za razvijanje vseh svojih potencialov.
2) Otroci zaradi svoje fizične in mentalne ranljivosti potrebujejo posebno
skrb in varovanje.
3) Otroci, ki živijo v posebej težkih razmerah, potrebujejo posebno pozor-
nost.
4) Starši in družine (ne glede na to, kako jih definiramo), moški in ženske,
imajo kot svojo primarno obveznost skrb za nego, vzgojo in razvoj ter iz-
obraževanje svojih otrok.
5) Vlade morajo ustanoviti politiko takšnega okolja, ki bo omogočalo dru-
žinam in skupnosti zadovoljiti svoje obveznosti do nege, skrbi, varovanja
in izobraževanja otrok.
Konvencija o otrokovih pravicah predstavlja okvir za vse akterje, ki delu-
jejo v korist otrok. V enem samem dokumentu opredeljuje civilne, politič-
ne, ekonomske in kulturne pravice in velja za vse otroke v vseh situacijah,
zato ima univerzalen značaj. Dokument temelji na naslednjih principih:2
— Nediskriminitavnost: kar pomeni, da pravice zadevajo vse otroke. Otro-
ci, ki so marginalizirani ali izločeni, ne morejo biti izpuščeni iz obliko-
vanja programov in politik. Problematika izključenosti, neenakosti in
nepravičnosti tako postane osrednja skrb pri oblikovanju programov in
politik na področju predšolske vzgoje. Vsi otroci imajo torej pravico za
razvijanje svojih potencialov ne glede na razlike v rasi, barvi, spolu, jezi-
ku, mnenju, izvoru, zmožnostih ali katerikoli drugi značilnosti. Nekate-
ri pa pri tem potrebujejo več pozornosti in asistence, da bi jim tako omo-
gočili enakost možnosti.
— Otrokov (najboljši) interes: to, kar je za otroka najboljše, naj bi bilo prvo
merilo vseh akcij in odločitev na vseh področjih delovanja, namenjene-
2 Judith Evans, Arguments in Support of Investment in Early Childhood, Materials for Global
Leaders Group, 2008
