Page 37 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 37
Obdobje socialnega nemira in poudarjenih vplivov okolja
membnosti osebne izkušnje. Tako je izkustveno učenje pridobilo novo di-
menzijo v osebno pomembnem ali signifikantnem učenju.
Nasprotnikom behaviorizma se je pridružila tudi kritika t. i. teorije kul-
turnega relativizma, ki zagovarja izjemno spremenljivost kulturnih norm
ter izjemno prilagodljivost človeške narave. Erich Fromm je v tem času že
podal obširno kritiko teh gledanj.9 Fromm zagovarja tezo, da je človeko-
va narava sicer prilagodljiva, ne pa absolutno raztegljiva, saj človek v izje-
mno neugodnih razmerah razvije obrambne mehanizme in nanje reagira
z negativnimi čustvi, ki lahko vodijo tudi do obolenj. Prav tako pa kultura
ni statičen, nespremenljiv dejavnik, neodvisen od človekove dejavnosti. Če
kultura ogroža človekovo bistvo, predvsem njegove socialne potrebe, kot
so potreba po varnosti, ljubezni, samostojnosti, po razvoju svojih sposob-
nosti, po svobodi, uveljavljanju, iskanju smisla življenja, ga prisilijo k spre-
minjanju socialno-kulturnih faktorjev. In prav s tem je po njegovem mne-
nju omogočen človeški razvoj, saj bi sicer človek postal le pasivna lutka v ro-
kah družbenih in kulturnih ureditev, hkrati pa bi izgubil kriterije za pre-
sojanje humanosti ter motive za spreminjanje kulture in svojo ustvarjal-
nost. Pedagogika bi ostala brez svoje naravnanosti, da vidi v otroku pred-
vsem človeka, ki se razvija v samostojno osebnost in individualnost;10 osta-
la bi brez otroka.
Erik Erikson
V začetku 60. let je začelo naraščati tudi zanimanje za teorijo razvo-
ja Erika Eriksona (1902–1994), ki jo nekateri avtorji razporejajo med
psihoanalitične,11 drugi pa med psihosocialne teorije.12 Erikson je kot Fre-
udov učenec svojo teorijo razvoja sicer začel graditi na psihoanalitični psi-
hološki teoriji, pri tem pa je Freudove psihosocialne faze tolmačil tako, da
je biološkim dejavnikom razvoja namenil manj pomembnosti, veliko več
pa interaktivni naravi razvoja. Tako Erikson verjame, da otrok igra aktiv-
no vlogo v oblikovanju svojih izkušenj s tem, kako vstopa v interakcijo s
svojim okoljem. Poudarjal je pomen razvojnih potreb kot sredstva zato, da
bi razumeli, kakšno naj bi bilo starostno primerno socialno in emocional-
no obnašanje.
9 Erich Fromm, Zdrava družba, Ljubljana 1970.
10 M. Bergant, Teme iz pedagoške sociologije, Ljubljana 1970.
11 C. Seefeldt, N. H. Barbour, Early Childhood Education, Merrill 1994.
12 Pauline H. Turner, Tommie J. Hamner, Child development and Early Education. Infancy Trough
Preschool, Boston, London, Toronto, Sydney, Tokyo, Singapore 1994; M. R. Jalongo, J. P. Isenberg,
Exploring Your Role – A Practitioner‘s Introduction to Early Childhood Education, Merrill 2000.
membnosti osebne izkušnje. Tako je izkustveno učenje pridobilo novo di-
menzijo v osebno pomembnem ali signifikantnem učenju.
Nasprotnikom behaviorizma se je pridružila tudi kritika t. i. teorije kul-
turnega relativizma, ki zagovarja izjemno spremenljivost kulturnih norm
ter izjemno prilagodljivost človeške narave. Erich Fromm je v tem času že
podal obširno kritiko teh gledanj.9 Fromm zagovarja tezo, da je človeko-
va narava sicer prilagodljiva, ne pa absolutno raztegljiva, saj človek v izje-
mno neugodnih razmerah razvije obrambne mehanizme in nanje reagira
z negativnimi čustvi, ki lahko vodijo tudi do obolenj. Prav tako pa kultura
ni statičen, nespremenljiv dejavnik, neodvisen od človekove dejavnosti. Če
kultura ogroža človekovo bistvo, predvsem njegove socialne potrebe, kot
so potreba po varnosti, ljubezni, samostojnosti, po razvoju svojih sposob-
nosti, po svobodi, uveljavljanju, iskanju smisla življenja, ga prisilijo k spre-
minjanju socialno-kulturnih faktorjev. In prav s tem je po njegovem mne-
nju omogočen človeški razvoj, saj bi sicer človek postal le pasivna lutka v ro-
kah družbenih in kulturnih ureditev, hkrati pa bi izgubil kriterije za pre-
sojanje humanosti ter motive za spreminjanje kulture in svojo ustvarjal-
nost. Pedagogika bi ostala brez svoje naravnanosti, da vidi v otroku pred-
vsem človeka, ki se razvija v samostojno osebnost in individualnost;10 osta-
la bi brez otroka.
Erik Erikson
V začetku 60. let je začelo naraščati tudi zanimanje za teorijo razvo-
ja Erika Eriksona (1902–1994), ki jo nekateri avtorji razporejajo med
psihoanalitične,11 drugi pa med psihosocialne teorije.12 Erikson je kot Fre-
udov učenec svojo teorijo razvoja sicer začel graditi na psihoanalitični psi-
hološki teoriji, pri tem pa je Freudove psihosocialne faze tolmačil tako, da
je biološkim dejavnikom razvoja namenil manj pomembnosti, veliko več
pa interaktivni naravi razvoja. Tako Erikson verjame, da otrok igra aktiv-
no vlogo v oblikovanju svojih izkušenj s tem, kako vstopa v interakcijo s
svojim okoljem. Poudarjal je pomen razvojnih potreb kot sredstva zato, da
bi razumeli, kakšno naj bi bilo starostno primerno socialno in emocional-
no obnašanje.
9 Erich Fromm, Zdrava družba, Ljubljana 1970.
10 M. Bergant, Teme iz pedagoške sociologije, Ljubljana 1970.
11 C. Seefeldt, N. H. Barbour, Early Childhood Education, Merrill 1994.
12 Pauline H. Turner, Tommie J. Hamner, Child development and Early Education. Infancy Trough
Preschool, Boston, London, Toronto, Sydney, Tokyo, Singapore 1994; M. R. Jalongo, J. P. Isenberg,
Exploring Your Role – A Practitioner‘s Introduction to Early Childhood Education, Merrill 2000.
