Page 41 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 41
Obdobje socialnega nemira in poudarjenih vplivov okolja
oriji, ki je usmerjala določen pristop. Razlike so bile tudi v ciljih. Behavio-
ristični pristopi so poudarjali predvsem pripravo na šolo, konstruktivistič-
ni pa predvsem razvoj kognitivnih procesov. Pristopi odprte vzgoje so obi-
čajno imeli bolj široke cilje, poleg priprave na šolo in razvijanja kognitivnih
procesov so poudarjali razvijanje sposobnosti izražanja ter vseh vrst oseb-
ne avtonomije. V pristopih Montessori pa je bilo zaslediti tako ortodoksno
kot posodobljeno metodo. Ne glede na povedano pa danes velja, da so bili
vsi ti programi preveč usmerjeni na razvijanje tistih zmožnosti otrok, ki so
pomembni za osvajanje akademskih znanj na začetku šolanja in so vse pre-
več enostranski z vidika celostnega razvoja otrok.
Head Start program se je uresničeval tako v privatnih in državnih pred-
šolskih ustanovah kakor tudi v cerkvenih in laičnih. Velik optimizem v
odnosu do uspešnosti kompenzativnih programov, ki naj bi v enem letu or-
ganizirane predšolske vzgoje nadoknadil vse primanjkljaje, izhajajočih iz
socialne ali ekonomske diferenciacije, je seveda kmalu zamrl, ko so prvi re-
zultati o vplivu teh programov obšli svet z ugotovitvijo, da začetni pozitiv-
ni učinki kmalu zamrejo, običajno že v drugem letu šolanja. Izkušnje z uva-
janjem Head Start programa pa so prinesle kar nekaj izjemno pomembnih
spoznanj za nadaljnji razvoj organizirane predšolske vzgoje.
Povsem jasno je postalo, da vsi otroci iz depriviligiranih slojev niso ena-
ki, ampak imajo zelo različne potrebe. Organizirana predšolska vzgoja se
je začela zavedati pomena vključevanja staršev v razvojni proces otrok (tudi
v okviru organizirane predšolske vzgoje). Končno je bilo ugotovljeno tudi
to, da so kompenzacijski programi lahko učinkoviti, če jih začnemo uvajati
pred otrokovim petim letom starosti oziroma po načelu »čim prej tem bo-
lje«. Na tej osnovi so kasneje nastale nove iniciative intervencijskih progra-
mov za najmlajše otroke v starosti do tretjega leta. Leta 1967 so za nadgra-
dnjo Head Start programa v zadnjem letu predšolske vzgoje in na začetku
osnovne šole uvajali Follow Through program, ki je kasneje predvsem skozi
proces vnašanja inovacij v šolo izoblikoval široko mrežo strokovnjakov in
alternativnih modelov šolanja.
Raznolikost programov oziroma teoretskih pristopov, ki so nastajali v
tem obdobju, se kaže tudi v vlogi, ki jo posamezni programi dajejo vzgoji-
telju oziroma otroku. Pri tem seveda ne gre pozabiti, da je ta vloga odvisna
predvsem od tega, kako pojmujemo otrokov razvoj in učenje. Če pojmuje-
mo učenje kot sprejemanje informacij in vrednot oziroma transmisijo, po-
tem je povsem normalno, da ima vzgojitelj (in učna snov, ki jo mora vzgo-
jitelj predelati z otroki) v vzgojno-izobraževalnem procesu osrednjo vlogo
načrtovalca in iniciatorja. V primeru pa, ko pojmujemo učenje kot interak-
oriji, ki je usmerjala določen pristop. Razlike so bile tudi v ciljih. Behavio-
ristični pristopi so poudarjali predvsem pripravo na šolo, konstruktivistič-
ni pa predvsem razvoj kognitivnih procesov. Pristopi odprte vzgoje so obi-
čajno imeli bolj široke cilje, poleg priprave na šolo in razvijanja kognitivnih
procesov so poudarjali razvijanje sposobnosti izražanja ter vseh vrst oseb-
ne avtonomije. V pristopih Montessori pa je bilo zaslediti tako ortodoksno
kot posodobljeno metodo. Ne glede na povedano pa danes velja, da so bili
vsi ti programi preveč usmerjeni na razvijanje tistih zmožnosti otrok, ki so
pomembni za osvajanje akademskih znanj na začetku šolanja in so vse pre-
več enostranski z vidika celostnega razvoja otrok.
Head Start program se je uresničeval tako v privatnih in državnih pred-
šolskih ustanovah kakor tudi v cerkvenih in laičnih. Velik optimizem v
odnosu do uspešnosti kompenzativnih programov, ki naj bi v enem letu or-
ganizirane predšolske vzgoje nadoknadil vse primanjkljaje, izhajajočih iz
socialne ali ekonomske diferenciacije, je seveda kmalu zamrl, ko so prvi re-
zultati o vplivu teh programov obšli svet z ugotovitvijo, da začetni pozitiv-
ni učinki kmalu zamrejo, običajno že v drugem letu šolanja. Izkušnje z uva-
janjem Head Start programa pa so prinesle kar nekaj izjemno pomembnih
spoznanj za nadaljnji razvoj organizirane predšolske vzgoje.
Povsem jasno je postalo, da vsi otroci iz depriviligiranih slojev niso ena-
ki, ampak imajo zelo različne potrebe. Organizirana predšolska vzgoja se
je začela zavedati pomena vključevanja staršev v razvojni proces otrok (tudi
v okviru organizirane predšolske vzgoje). Končno je bilo ugotovljeno tudi
to, da so kompenzacijski programi lahko učinkoviti, če jih začnemo uvajati
pred otrokovim petim letom starosti oziroma po načelu »čim prej tem bo-
lje«. Na tej osnovi so kasneje nastale nove iniciative intervencijskih progra-
mov za najmlajše otroke v starosti do tretjega leta. Leta 1967 so za nadgra-
dnjo Head Start programa v zadnjem letu predšolske vzgoje in na začetku
osnovne šole uvajali Follow Through program, ki je kasneje predvsem skozi
proces vnašanja inovacij v šolo izoblikoval široko mrežo strokovnjakov in
alternativnih modelov šolanja.
Raznolikost programov oziroma teoretskih pristopov, ki so nastajali v
tem obdobju, se kaže tudi v vlogi, ki jo posamezni programi dajejo vzgoji-
telju oziroma otroku. Pri tem seveda ne gre pozabiti, da je ta vloga odvisna
predvsem od tega, kako pojmujemo otrokov razvoj in učenje. Če pojmuje-
mo učenje kot sprejemanje informacij in vrednot oziroma transmisijo, po-
tem je povsem normalno, da ima vzgojitelj (in učna snov, ki jo mora vzgo-
jitelj predelati z otroki) v vzgojno-izobraževalnem procesu osrednjo vlogo
načrtovalca in iniciatorja. V primeru pa, ko pojmujemo učenje kot interak-
