Page 35 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 35
Obdobje socialnega nemira in poudarjenih vplivov okolja
gence and Experience«,3 v katerem dokazuje, da je inteligenca rezultat fak-
torjev okolja. V tem delu poudarja tudi pomen izkušenj v zgodnjem življe-
nju. Kasneje je tudi Bloom4 poudaril pomen izkušenj za razvoj, še posebej
v obdobju hitre rasti, ko je organizem posebej občutljiv na vplive iz okolja.
Oba sta zaznamovala razmišljanja in rešitve, ki so se v tem obdobju pojavi-
le na področju organizirane predšolske vzgoje.
Programe organizirane predšolske vzgoje sta v tem času usmerjali pred-
vsem dve nasprotujoči si filozofiji. Na eni strani so se močno okrepile be-
havioristične teorije, ki zagovarjajo moč vzgoje in okolja, na drugi strani pa
konstruktivistično-interakcijske teorije, ki poudarjajo, da je učenje posle-
dica interakcije med otrokovim zorenjem in vplivi iz okolja.
Oče sodobnega behaviorizma John B. Watson (1878–1958) in njegov
sodobnik B.F. Skinner (1904–1990) sta verjela v to, da je vse obnašanje na-
učeno in da je posledica posameznikovih dejanj, ki se bodo ohranila, če
bodo podkrepljena, in zamrla, če ne bodo podkrepljena. Hkrati sta zavra-
čala idejo o fazah razvoja. Skinner na razvoj gleda kot na spremembe, ki se
pojavljajo v majhnih korakih kot rezultat specifičnega pogojevanja, katere-
ga omogočajo odrasli in okolje. Behavioristi verjamejo, da je mogoče razu-
meti in razložiti le vedenje, ki ga lahko opazujemo, ne verjamejo pa v teo-
retske pristope, ki razlagajo občutke in mentalne strukture. Učenje se po
njihovem mnenju lahko kontrolira ali povzroči z manipulacijo ali kontrolo
posledic, ki sledijo določenemu obnašanju s pogojevanjem. To pomeni, da
posameznik lahko pogojuje drugega, da se obnaša na določen način s kon-
trolo nagrad ali kazni za določeno obnašanje. Takšno gledanje na otrokov
razvoj seveda postavlja pred »tiste, ki vplivajo na njegov razvoj« izrazito
potrebo po poučevanju in pretiranemu usmerjanju, po drugi strani pa kon-
trolo učenja ter manipulacijo nad vsem, kar naj bi se posameznik naučil.
Med behavioristi, ki so zaznamovali področje organizirane predšolske
vzgoje velja omeniti še A. Bandura, ki je zasnoval teorijo o socialnem uče-
nju. V svoji teoriji je razvil pomen imitacije in modeliranja za otrokov ra-
zvoj, saj se po njegovem otroci učijo tudi z opazovanjem drugih. Starši in
vzgojitelji se morajo te vloge zavedati na vsakem koraku in prav tako na nek
način nevtralizirati druge modele, s katerimi se otrok srečuje (npr. televizi-
ja, računalnik). Po njegovem mnenju so otroci bolj zmožni kopirati mode-
le okrog sebe, kot pa slediti besedam.
3 Joseph McVicker Hunt, Intelligence and experience, New York 1961.
4 Benjamin S. Bloom, Stability and change in human characteristics, New York 1964.
gence and Experience«,3 v katerem dokazuje, da je inteligenca rezultat fak-
torjev okolja. V tem delu poudarja tudi pomen izkušenj v zgodnjem življe-
nju. Kasneje je tudi Bloom4 poudaril pomen izkušenj za razvoj, še posebej
v obdobju hitre rasti, ko je organizem posebej občutljiv na vplive iz okolja.
Oba sta zaznamovala razmišljanja in rešitve, ki so se v tem obdobju pojavi-
le na področju organizirane predšolske vzgoje.
Programe organizirane predšolske vzgoje sta v tem času usmerjali pred-
vsem dve nasprotujoči si filozofiji. Na eni strani so se močno okrepile be-
havioristične teorije, ki zagovarjajo moč vzgoje in okolja, na drugi strani pa
konstruktivistično-interakcijske teorije, ki poudarjajo, da je učenje posle-
dica interakcije med otrokovim zorenjem in vplivi iz okolja.
Oče sodobnega behaviorizma John B. Watson (1878–1958) in njegov
sodobnik B.F. Skinner (1904–1990) sta verjela v to, da je vse obnašanje na-
učeno in da je posledica posameznikovih dejanj, ki se bodo ohranila, če
bodo podkrepljena, in zamrla, če ne bodo podkrepljena. Hkrati sta zavra-
čala idejo o fazah razvoja. Skinner na razvoj gleda kot na spremembe, ki se
pojavljajo v majhnih korakih kot rezultat specifičnega pogojevanja, katere-
ga omogočajo odrasli in okolje. Behavioristi verjamejo, da je mogoče razu-
meti in razložiti le vedenje, ki ga lahko opazujemo, ne verjamejo pa v teo-
retske pristope, ki razlagajo občutke in mentalne strukture. Učenje se po
njihovem mnenju lahko kontrolira ali povzroči z manipulacijo ali kontrolo
posledic, ki sledijo določenemu obnašanju s pogojevanjem. To pomeni, da
posameznik lahko pogojuje drugega, da se obnaša na določen način s kon-
trolo nagrad ali kazni za določeno obnašanje. Takšno gledanje na otrokov
razvoj seveda postavlja pred »tiste, ki vplivajo na njegov razvoj« izrazito
potrebo po poučevanju in pretiranemu usmerjanju, po drugi strani pa kon-
trolo učenja ter manipulacijo nad vsem, kar naj bi se posameznik naučil.
Med behavioristi, ki so zaznamovali področje organizirane predšolske
vzgoje velja omeniti še A. Bandura, ki je zasnoval teorijo o socialnem uče-
nju. V svoji teoriji je razvil pomen imitacije in modeliranja za otrokov ra-
zvoj, saj se po njegovem otroci učijo tudi z opazovanjem drugih. Starši in
vzgojitelji se morajo te vloge zavedati na vsakem koraku in prav tako na nek
način nevtralizirati druge modele, s katerimi se otrok srečuje (npr. televizi-
ja, računalnik). Po njegovem mnenju so otroci bolj zmožni kopirati mode-
le okrog sebe, kot pa slediti besedam.
3 Joseph McVicker Hunt, Intelligence and experience, New York 1961.
4 Benjamin S. Bloom, Stability and change in human characteristics, New York 1964.
