Page 30 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 30
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
zovanja in zapenjanja ipd. Veliko teh sredstev omogoča otroku samokontrolo
in seveda možnost, da sproti ocenjujejo svoja dejanja in jih v primeru, če niso
pravilno opravljena, popravijo tako, da na koncu nalogo opravijo pravilno.
Maria Montessori je zelo cenila otrokovo samostojnost in odgovornost.
Po njenem mnenju se otroci najbolje učijo s »počenjanjem« in ponavlja-
njem istih opravil. Prepričana je bila, da odrasli preveč časa namenjajo
temu, da otrokom strežejo, oziroma počno stvari namesto njih. Pri tem je
za odraslega seveda mnogokrat mnogo lažje postoriti nekaj namesto otro-
ka, kot pa otroku nuditi možnosti, da to naredi sam. Menila je, da otro-
ci želijo in čutijo potrebo skrbeti zase in za okolje okrog sebe in da se tega,
kako naj to počno, lahko naučijo le, če to počno.
Pri svojem delu je izhajala iz idej Rousseauja, Pestalozzija, Fröbla in Se-
guina. Slednji je razvil sistem izobraževanja otrok s posebnimi potrebami.
Čeprav je verjela v naraven razvoj otroka, je hkrati tudi zaupala v njego-
ve zmožnosti vplivanja na lasten razvoj od znotraj, pa tudi temu, da lahko
vzgojitelj modificira ta razvoj. Pri tem pa je vzgojitelje svarila pred vmešava-
njem in prekinjanjem otrokovih vzorcev in tempa učenja. Po njenem mne-
nju je vzgojiteljeva naloga pripraviti okolje, primerna sredstva in materia-
le, nato pa naj bi se vzgojitelj umaknil v ozadje in nudil otroku dovolj časa,
da vse to preizkuša. Vzgojitelj naj otrok ne bi prekinjal pri projektih, ki jih
zanimajo. Montessorijeva torej vzgojitelju ne daje velike vloge v smislu po-
učevanja, izjemno pomembno vlogo pa ima opazovanje otrok. Po vsej ver-
jetnosti so na to njeno prepričanje vplivale izkušnje iz medicine. Zahteva-
la je, da vzgojitelj ve vse, kar more, o otrocih, ki jih ima. Tako zbrane infor-
macije so nato lahko osnova za načrtovanje otrokovega učenja.
Poudarjala je pomen aktivnega vključevanja otrok v učni proces ter pod-
pirala zamisel načrtovanja okolja, ki ga upravlja vzgojitelj ter visoko struk-
turiranih navodil, kako otroke učiti. Eden od pomembnih ciljev njenega
programa, ki je po njenem mnenju kazal kakovost programa, je bila zmo-
žnost otrok, da se osredotočijo in koncentrirajo na določeno nalogo. Mo-
del Marie Montessori je še danes močno prisoten na področju organizirane
predšolske vzgoje. V klasični ali pa posodobljeni obliki se je iz Evrope raz-
širil v ZDA, Kanado, Avstralijo in Japonsko.
Drugi modeli iz začetka 20. stoletja
V istem času je nastala še ustanova »nursery school« – model organi-
zirane predšolske vzgoje v Angliji. Sestri McMillan sta ustanovili prvo ta-
kšno institucijo v Londonu 1911. leta. Model je nastal z izrazito humani-
stičnimi nameni pomagati revnim otrokom. Prvotno je bil usmerjen pred-
zovanja in zapenjanja ipd. Veliko teh sredstev omogoča otroku samokontrolo
in seveda možnost, da sproti ocenjujejo svoja dejanja in jih v primeru, če niso
pravilno opravljena, popravijo tako, da na koncu nalogo opravijo pravilno.
Maria Montessori je zelo cenila otrokovo samostojnost in odgovornost.
Po njenem mnenju se otroci najbolje učijo s »počenjanjem« in ponavlja-
njem istih opravil. Prepričana je bila, da odrasli preveč časa namenjajo
temu, da otrokom strežejo, oziroma počno stvari namesto njih. Pri tem je
za odraslega seveda mnogokrat mnogo lažje postoriti nekaj namesto otro-
ka, kot pa otroku nuditi možnosti, da to naredi sam. Menila je, da otro-
ci želijo in čutijo potrebo skrbeti zase in za okolje okrog sebe in da se tega,
kako naj to počno, lahko naučijo le, če to počno.
Pri svojem delu je izhajala iz idej Rousseauja, Pestalozzija, Fröbla in Se-
guina. Slednji je razvil sistem izobraževanja otrok s posebnimi potrebami.
Čeprav je verjela v naraven razvoj otroka, je hkrati tudi zaupala v njego-
ve zmožnosti vplivanja na lasten razvoj od znotraj, pa tudi temu, da lahko
vzgojitelj modificira ta razvoj. Pri tem pa je vzgojitelje svarila pred vmešava-
njem in prekinjanjem otrokovih vzorcev in tempa učenja. Po njenem mne-
nju je vzgojiteljeva naloga pripraviti okolje, primerna sredstva in materia-
le, nato pa naj bi se vzgojitelj umaknil v ozadje in nudil otroku dovolj časa,
da vse to preizkuša. Vzgojitelj naj otrok ne bi prekinjal pri projektih, ki jih
zanimajo. Montessorijeva torej vzgojitelju ne daje velike vloge v smislu po-
učevanja, izjemno pomembno vlogo pa ima opazovanje otrok. Po vsej ver-
jetnosti so na to njeno prepričanje vplivale izkušnje iz medicine. Zahteva-
la je, da vzgojitelj ve vse, kar more, o otrocih, ki jih ima. Tako zbrane infor-
macije so nato lahko osnova za načrtovanje otrokovega učenja.
Poudarjala je pomen aktivnega vključevanja otrok v učni proces ter pod-
pirala zamisel načrtovanja okolja, ki ga upravlja vzgojitelj ter visoko struk-
turiranih navodil, kako otroke učiti. Eden od pomembnih ciljev njenega
programa, ki je po njenem mnenju kazal kakovost programa, je bila zmo-
žnost otrok, da se osredotočijo in koncentrirajo na določeno nalogo. Mo-
del Marie Montessori je še danes močno prisoten na področju organizirane
predšolske vzgoje. V klasični ali pa posodobljeni obliki se je iz Evrope raz-
širil v ZDA, Kanado, Avstralijo in Japonsko.
Drugi modeli iz začetka 20. stoletja
V istem času je nastala še ustanova »nursery school« – model organi-
zirane predšolske vzgoje v Angliji. Sestri McMillan sta ustanovili prvo ta-
kšno institucijo v Londonu 1911. leta. Model je nastal z izrazito humani-
stičnimi nameni pomagati revnim otrokom. Prvotno je bil usmerjen pred-
