Page 29 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 29
Obdobje prvih znanstvenih zasnov organizirane predšolske vzgoje
stopnje je učenje vodilo k naslednjemu področju proučevanja. Drugi kaza-
lec uspeha pa leži v ugotavljanju stopnje zaupanja otrok v svoje zmožnosti
in v stopnji zadovoljevanja njihove vedoželjnosti v procesu učenja.
Maria Montessori
Skoraj istočasno je v Italiji nastajal še en model organizirane predšolske
vzgoje, ki ga je zasnovala Maria Montessori (1870–1952) v svoji ustanovi
»Casa dei Bambini«, ki je začela delovati leta 1907. Maria Montessori je
bila prva ženska v Italiji, ki je v tistem času študirala in končala študij medi-
cine kljub nasprotovanju njenega očeta, ki jo je silil v učiteljski poklic, v ti-
stem času edini poklic, ki je zahteval več šolanja, v katerega so prihajale tudi
ženske. Kot pediatrinja se je srečevala z otroki, še preden je odprla svoj vr-
tec. Ta je bil namenjen predšolskim otrokom iz revnega delavskega predela
v Rimu. V svoj model dela s predšolskimi otroki je prenesla bogate izkušnje,
ki jih je imela pri delu z bolnimi otroki in otroki s posebnimi potrebami,
zlasti tiste izkušnje, ki se nanašajo na individualizacijo ter samoaktivnost.
Veliko pozornost je namenila pripravi okolja v vrtcu. To okolje ni poj-
movala le v smislu fizičnega okolja z opremo in materiali, ampak so oko-
lje zanjo predstavljali tudi odrasli in otroci, ki si delijo ta prostor. Po nje-
nem mnenju se otroci učijo jezika in drugih pomembnih življenjskih ve-
ščin iz okolja, v katerem živijo in zato je pomembno, da je to okolje ureje-
no in lepo. Materiali in oprema naj bi bili otrokom dostopni in organizira-
ni tako, da le-ti z lahkoto najdejo, kar iščejo. Otroci si na ta način oblikuje-
jo samostojnost in odgovornost v odnosu do lastnega učenja.
Osnovna premisa njenega modela je bila v prepričanju, da se predšolski
otroci učijo s čutili oziroma iz senzornih izkušenj. Da bi vsa čutila lahko iz-
koristili, pa potrebujejo ustrezno orodje in opremo, ki naj bo usklajeno z ve-
likostjo njihovih teles, rok, prstov in bo pri tem še delovalo. Ideja o opremi in
materialih, ki bi ustrezali velikosti otrok, je bila za tiste čase revolucionarna
in hkrati težko uresničljiva, saj tega ni bilo na trgu. Prav zato je Maria Mon-
tessori uresničevanju te ideje namenila toliko pozornosti. Vodila jo je pri obli-
kovanju opreme in pohištva v velikosti otrok (stoli, mize, omare), kar odseva
idejo razvojno primernega okolja. Poleg pohištva pa je oblikovala tudi števil-
na orodja, ki predstavljajo pomanjšano obliko orodij, katera sicer uporabljajo
odrasli (metle, smetišnice, vrči, krožniki, škarje, orodje za obdelavo lesa, ipd).
Menila je, da imajo otroci radi strukturo in red, da naj bi se učili praktičnih
stvari, branja, pisanja, računanja, razvijali pa naj bi tudi čutila ter koordinaci-
je gibov. V ta namen je oblikovala številna posebna vzgojna sredstva, ki jih še
danes srečujemo po vrtcih kot so: pretikanke, okviri z različnimi načini zave-
stopnje je učenje vodilo k naslednjemu področju proučevanja. Drugi kaza-
lec uspeha pa leži v ugotavljanju stopnje zaupanja otrok v svoje zmožnosti
in v stopnji zadovoljevanja njihove vedoželjnosti v procesu učenja.
Maria Montessori
Skoraj istočasno je v Italiji nastajal še en model organizirane predšolske
vzgoje, ki ga je zasnovala Maria Montessori (1870–1952) v svoji ustanovi
»Casa dei Bambini«, ki je začela delovati leta 1907. Maria Montessori je
bila prva ženska v Italiji, ki je v tistem času študirala in končala študij medi-
cine kljub nasprotovanju njenega očeta, ki jo je silil v učiteljski poklic, v ti-
stem času edini poklic, ki je zahteval več šolanja, v katerega so prihajale tudi
ženske. Kot pediatrinja se je srečevala z otroki, še preden je odprla svoj vr-
tec. Ta je bil namenjen predšolskim otrokom iz revnega delavskega predela
v Rimu. V svoj model dela s predšolskimi otroki je prenesla bogate izkušnje,
ki jih je imela pri delu z bolnimi otroki in otroki s posebnimi potrebami,
zlasti tiste izkušnje, ki se nanašajo na individualizacijo ter samoaktivnost.
Veliko pozornost je namenila pripravi okolja v vrtcu. To okolje ni poj-
movala le v smislu fizičnega okolja z opremo in materiali, ampak so oko-
lje zanjo predstavljali tudi odrasli in otroci, ki si delijo ta prostor. Po nje-
nem mnenju se otroci učijo jezika in drugih pomembnih življenjskih ve-
ščin iz okolja, v katerem živijo in zato je pomembno, da je to okolje ureje-
no in lepo. Materiali in oprema naj bi bili otrokom dostopni in organizira-
ni tako, da le-ti z lahkoto najdejo, kar iščejo. Otroci si na ta način oblikuje-
jo samostojnost in odgovornost v odnosu do lastnega učenja.
Osnovna premisa njenega modela je bila v prepričanju, da se predšolski
otroci učijo s čutili oziroma iz senzornih izkušenj. Da bi vsa čutila lahko iz-
koristili, pa potrebujejo ustrezno orodje in opremo, ki naj bo usklajeno z ve-
likostjo njihovih teles, rok, prstov in bo pri tem še delovalo. Ideja o opremi in
materialih, ki bi ustrezali velikosti otrok, je bila za tiste čase revolucionarna
in hkrati težko uresničljiva, saj tega ni bilo na trgu. Prav zato je Maria Mon-
tessori uresničevanju te ideje namenila toliko pozornosti. Vodila jo je pri obli-
kovanju opreme in pohištva v velikosti otrok (stoli, mize, omare), kar odseva
idejo razvojno primernega okolja. Poleg pohištva pa je oblikovala tudi števil-
na orodja, ki predstavljajo pomanjšano obliko orodij, katera sicer uporabljajo
odrasli (metle, smetišnice, vrči, krožniki, škarje, orodje za obdelavo lesa, ipd).
Menila je, da imajo otroci radi strukturo in red, da naj bi se učili praktičnih
stvari, branja, pisanja, računanja, razvijali pa naj bi tudi čutila ter koordinaci-
je gibov. V ta namen je oblikovala številna posebna vzgojna sredstva, ki jih še
danes srečujemo po vrtcih kot so: pretikanke, okviri z različnimi načini zave-
