Page 28 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 28
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
Za takšno izobraževanje pa je bilo potrebno imeti drugačnega pedagoga,
ki ne bo le sledil napisanim navodilom, kako izvajati določeno dejavnost z
otroki, kot je to določal Fröbel. Dewey3 se je zavzemal za pedagoga kot ak-
tivnega raziskovalca, ki neprestano ocenjuje in diagnosticira učenje otrok
in njihovo rast, da bi pripravil nove učne dejavnosti. Vzgojitelja pojmuje kot
vodnika, ki nudi pomoč, spodbuja in opazuje otrokove izkušnje ter po po-
trebi daje nove usmeritve. S svojimi idejami je Dewey prinesel v organizira-
no predšolsko vzgojo odprtost, fleksibilnost, upoštevanje potreb ter razno-
likosti otrok, ki prihajajo v vrtec iz različnih okolij in kultur ter potreb raz-
vijajoče se demokracije.
Dela progresivistov in zagovornikov študija otroka so močno vplivala
na pojavljanje različnih modelov organizirane predšolske vzgoje v tistem
času, pa tudi danes. Progresivistom so med drugim očitali, da otrokom nu-
dijo preveč svobode brez primernega vodenja oziroma usmerjanja, čeprav
je Dewey sam opozarjal na nujnost in pomen selekcije in na organizacijo
področij dejavnosti oziroma predmetov in da otrok potrebuje pedagoga, ki
odloča, kaj je varno, pa tudi razvojno in individualno primerno.4 Zavedal
pa se je tudi nevarnosti odmika od tradicionalnih pristopov poučevanja, če
pedagog jasno ne razume novih usmeritev. Prepričan je bil, da kakovostno
poučevanje temelji na dobrem poznavanju otrok, izhajanju iz preteklega, že
naučenega in na dobrem načrtovanju izkušenj. Dewey ni enačil edukacije
in izkušenj, čeprav sta obe kategoriji povezani. Menil je, da nekatere izku-
šnje niso edukativne. Tako zanj aktivnost, ki ni smiselna in organizirana,
ni učna aktivnost. Mehanično recitiranje dejstev, ki so izven konteksta, pa
tudi skrbno načrtovano učno okolje, v katerem pedagog prepušča otroke
brez namigov, sugestij, pa tudi slučajno izbrane aktivnosti brez nadgradnje
ali namena, je kritiziral. Pedagog naj bi se vedno spraševal o naslednjem:
— ali aktivnost širi tisto, kar otroci že vedo;
— kako mu bo aktivnost pomagala v razvoju;
— kakšne spretnosti bo razvil;
— ali bo aktivnost pomagala otroku bolje poznati svet okrog njega in bolj
polno živeti v tem svetu.
Učna izkušnja naj bi po Deweju temeljila na opazovanju in spraševanju
otrok o tem, kar že vedo. Na tej osnovi pedagog pripravi pogoje za to, da si
pridobijo tiste izkušnje, ki jih še ne poznajo. Pri tem pedagog dokumentira,
kako se otroci učijo. Uspeh učenja pa naj meri z ugotovitvijo, do kolikšne
3 John Dewey, Democracy and education, New York 1916/85.
4 John Dewey, citirano po: C. G. Mooney, Theories of Childhood, Minnesota 2000.
Za takšno izobraževanje pa je bilo potrebno imeti drugačnega pedagoga,
ki ne bo le sledil napisanim navodilom, kako izvajati določeno dejavnost z
otroki, kot je to določal Fröbel. Dewey3 se je zavzemal za pedagoga kot ak-
tivnega raziskovalca, ki neprestano ocenjuje in diagnosticira učenje otrok
in njihovo rast, da bi pripravil nove učne dejavnosti. Vzgojitelja pojmuje kot
vodnika, ki nudi pomoč, spodbuja in opazuje otrokove izkušnje ter po po-
trebi daje nove usmeritve. S svojimi idejami je Dewey prinesel v organizira-
no predšolsko vzgojo odprtost, fleksibilnost, upoštevanje potreb ter razno-
likosti otrok, ki prihajajo v vrtec iz različnih okolij in kultur ter potreb raz-
vijajoče se demokracije.
Dela progresivistov in zagovornikov študija otroka so močno vplivala
na pojavljanje različnih modelov organizirane predšolske vzgoje v tistem
času, pa tudi danes. Progresivistom so med drugim očitali, da otrokom nu-
dijo preveč svobode brez primernega vodenja oziroma usmerjanja, čeprav
je Dewey sam opozarjal na nujnost in pomen selekcije in na organizacijo
področij dejavnosti oziroma predmetov in da otrok potrebuje pedagoga, ki
odloča, kaj je varno, pa tudi razvojno in individualno primerno.4 Zavedal
pa se je tudi nevarnosti odmika od tradicionalnih pristopov poučevanja, če
pedagog jasno ne razume novih usmeritev. Prepričan je bil, da kakovostno
poučevanje temelji na dobrem poznavanju otrok, izhajanju iz preteklega, že
naučenega in na dobrem načrtovanju izkušenj. Dewey ni enačil edukacije
in izkušenj, čeprav sta obe kategoriji povezani. Menil je, da nekatere izku-
šnje niso edukativne. Tako zanj aktivnost, ki ni smiselna in organizirana,
ni učna aktivnost. Mehanično recitiranje dejstev, ki so izven konteksta, pa
tudi skrbno načrtovano učno okolje, v katerem pedagog prepušča otroke
brez namigov, sugestij, pa tudi slučajno izbrane aktivnosti brez nadgradnje
ali namena, je kritiziral. Pedagog naj bi se vedno spraševal o naslednjem:
— ali aktivnost širi tisto, kar otroci že vedo;
— kako mu bo aktivnost pomagala v razvoju;
— kakšne spretnosti bo razvil;
— ali bo aktivnost pomagala otroku bolje poznati svet okrog njega in bolj
polno živeti v tem svetu.
Učna izkušnja naj bi po Deweju temeljila na opazovanju in spraševanju
otrok o tem, kar že vedo. Na tej osnovi pedagog pripravi pogoje za to, da si
pridobijo tiste izkušnje, ki jih še ne poznajo. Pri tem pedagog dokumentira,
kako se otroci učijo. Uspeh učenja pa naj meri z ugotovitvijo, do kolikšne
3 John Dewey, Democracy and education, New York 1916/85.
4 John Dewey, citirano po: C. G. Mooney, Theories of Childhood, Minnesota 2000.
